Ko potegneš črto

Ko se takole vprašam, kaj mi je modni svet dal, kaj me je naučil, se ujamem, da kar dolgo časa tuhtam, kaj pozitivnega sem pravzaprav pridobila s tem, da sem bila del njega. Zagotovo je veliko negativnih stvari, med drugimi tudi ta, ki se je že lep čas ne morem znebiti, in to je slaba samopodoba. Ampak to je moja stvar, na katero načeloma ljudje in drugi dejavniki ne bi smeli vplivati. Nekatere točke so sicer jasne kot beli dan, ampak vseeno iščem tisto, kar bi bilo vredno 14-urnega delovnika, fotografiranja pri nizkih temperaturah, čakanja, žalitev in nesramnih pogledov tistih, ki govorijo "kaj pa ona dela tukaj". Nekaj več kot le pohvala, da sem manekenka.

Denar ni na prvem mestu. Ne tako in ne drugače. Od poziranja in snemanj dobiš bore malo. Tolikokrat smo že slišali, da smo premajhni, in to tukaj drži. Smo majhen trg, ki se je s krizo le še skrčil. Dandanes velikih modnih dogodkov sploh ni več. Cene si nikoli in nikdar nisem znala dobro postaviti, saj nekaj časa nanjo načeloma sploh nisem imela vpliva, ampak je bila bolj vzemi ali pusti. Ko pa si sam svoj mojster, si sicer lahko sam postavljaš ceno, ampak je za dobro in pametno izhodišče treba imeti tudi nekaj izkušenj iz poslovnega sveta … Dobrodelnost pa je postala pravi modni hit, ki ga nekateri s pridom izkoriščajo. Vsi bi radi, da delamo pro bono. In ker je neki prireditvi ali pa dogodku dodana beseda dobrodelnost, se moramo tudi mi odreči svojemu honorarju. Seveda, enkrat ali dvakrat, ampak da je pa dobrodelnost postala tržna niša, tako se pa ne bomo šli …

Izkušnje bi morda lahko bile med top 3. Zakaj? Ker jih je bilo v teh letih mnogo in ker niti eno snemanje pravzaprav ni bilo enako drugemu. Tu sem dobila velik razpon tega, kaj vse lahko zmorem, in tega, kaj v življenju lahko postanem. Zanimivo je bilo videti, v kaj se lahko prelevim in kakšna bo moja podoba tokrat. Ali se včasih nisem strinjala z njo, pa tako ali tako ni bil predmet pogajanj in debat. Pri meni je bilo to tako, kot bi me nekdo vrgel v morje in mi rekel zdaj pa plavaj. Vsako snemanje je bila nova izkušnja in prav pri vsakem se je moj razpon povečal. Za hipec se je povečala tudi moja samozavest, saj sem bila vesela, ko sem videla, da lahko premagam samo sebe in naredim nekaj, česar si prej nisem niti predstavljala. Vsekakor je "modeling" super šola za življenje, saj ti ni nič podarjeno in vsako snemanje posebej je nova izkušnja in tudi preizkušnja, ali če želite avdicija za naslednje delo. Ker je to, kakšen pečat pustiš za seboj, izhodišče za naslednja dela. Vedno moraš iti eno stopničko višje.

Ljudje? Nova poznanstva? Da, tudi to je kar precejšen del pozitivnih stvari, ki jih je modni svet pri meni pustil za sabo. Spoznala sem kar nekaj zanimivih in prijaznih ljudi, ki se jih vedno znova razveselim, kadar se srečamo. Kljub temu da sem v prejšnjih objavah pisala, da gre za plastificiran svet brez čustev, brez pravih obrazov, so tu tudi tisti, ki jih cenim kot ljudi, kot umetnike, ustvarjalce in ki tudi cenijo mene. Tukaj se je potem tudi vsa tista dobrodelnost, če lahko tako rečem, "izplačala". Hecno, ampak kakorkoli mučna je že bila neka stvar, nek dogodek, vedno se je našla neka pozitivna stran, zaradi katere sem nadaljevala.

Rezultati dela. Zmagovalec. Tu sem lahko samovšečna in neskromna in si rečem, da imam kar lepo zbirko fotografij in videov, zaradi katerih sem včasih ponosna nase. Kadar pogledam neko fotografijo, ne vidim več mrzlega in turobnega dne, v katerem se je snemalo, ne vidim več zlovoljnih ljudi okoli sebe, ampak vidim le sebe v lepi luči. Te fotografije so tisti lepi del tega sveta. Rezultat, na katerega sem ponosna. In, samovšečno ali pa ne, danes jih nekaj takšnih obesim na steno. So predstavitev nekega burnega, pestrega, živčnega obdobja. A vseeno estetskega obdobja, ki mi je dal marsikatero življenjsko lekcijo. Dajejo mi neko védenje, da vseeno ni bilo zaman in da lahko tudi o tem koščku svojega življenja govorim z dvignjeno glavo.

Zdaj pa gremo dalje …