Ko enkrat padeš v modno kolesje ...

Modni svet te zaznamuje. Hočeš ali nočeš je kot droga, ki te zasvoji. In ko ga enkrat okusiš, nisi nikoli enak kot prej. Mislite, da preveč dramatiziram? Seveda. Ampak saj je modni svet "all about drama". In poln ljudi, ki jo ljubijo. Zato je težko ostati imun proti vsem tem pretresom, velikim in majhnim, pomembnim in nepomembnim, ki se dogajajo okoli tebe. Hočeš ali nočeš si primoran poslušati kolegico manekenko, ki ti govori, kako mora nujno shujšati, če želi kdaj sploh videti Pariz, in oblikovalca, ki tarna o modelu z nečisto kožo ali dekletu, ki je v zadnjih treh mesecih pridobilo pet kilogramov in zdaj le s težavo nase spravi eno od njegovih nemogočih kreacij. In hočeš ali nočeš se kar naenkrat začneš gledati drugače in spraševati: ali sem debela? Zdaj bodo maske padle. Bolno mi je, da vsi v modnem svetu govorijo o zdravem prehranjevanju, zdravem načinu življenja in naravni suhosti. Da, dejansko obstajajo dekleta, ki imajo zelo tanke noge, ki se ne zredijo ali pa ne pridobijo teže tam, kjer jo navadne smrtnice. Seveda obstajajo, a to je le peščica deklet, ki imajo takšno anatomijo kosti. A one niso dovolj, da sestavijo in "podelajo" celotni modni svet in modne revije. Zato se sprašujem – koga slepimo? Zakaj nihče ne reče: da, res je, ne jem veliko! Res je, danes sem pojedla le pest oreščkov in že zaradi teh imam slabo vest. Zakaj se, kadar gre za prehranjevalne navade manekenk in fotomodelov, vsi v modnem svetu postavijo v strumno in poravnano vrsto ter se pripravijo na boj. Na boj proti temu, da javnost ne izve, kaj se pravzaprav dogaja. Tudi. Seveda dekleta jedo in, roko na srce, še nikoli nisem videla, da bi katero od deklet izbruhalo pravkar prežvečeno kosilo. Sem pa videla, da dekleta ne jedo ali pa da počasi žvečijo listke zelene solate. Po možnosti celo nezabeljene. In pri tem neznansko uživajo. Morda sem pa le ljubosumna na dekleta, ki imajo to zmožnost ali železno voljo, da dejansko uživajo v praznem želodčku in v žvečenju brezokusne hrane. Morda. Bila sem tudi priča bizarnemu obredu, ko je dekle dalo roke nad svojo porcijo dodeljenega obroka in si v brado nekaj mrmralo. Menda je s tem pregnala vse nezaželene maščobe in ogljikove hidrate, ki redijo. Ne vem, ali ji je uspelo.

Pa da se razumemo, mene to resnično ne moti. Moti me le popačena podoba suhljatega dekleta, ki govori, da veliko je in da s prehranjevanjem nima težav. Moti me, da se je zdaj ta obsedenost s koščenostjo razpredla na celotni modni svet, stiliste, vizažiste, frizerje, oblikovalce in, da, tudi na tistega fanta tam, katerega vloge nikoli ne poznamo, a je tam in je pomemben. In zviška gleda na vse nas, ki nismo dovolj tanki okrog pasu in še ne vem kje. In zakaj? Za borih 80 evrov, ki jih dobimo za eno modno revijo?

Pa tudi če bi dobila 200 evrov, 2.000 evrov ali ne vem koliko za en dan ... Je to vredno mojega zdravja? Je to vredno grenkega trenutka, ko doživim spontani splav? Je vredno tega, da se dekleta trudijo zanositi več kot dve leti? Je to normalno? Da se razumemo, nezmožnost imeti otroka seveda ni povezana samo s tem, ali si manekenka ali nisi. A vseeno imaš izbiro, ali se boš do svojega telesa lepo obnašal ali ne. In če bi lahko še enkrat ponovila svoja dejanja v modnem svetu, bi vse poslala v tri krasne. Tistega fotografa, s katerim smo pri minus petih stopinjah snemali kolekcijo pomlad-poletje, tistega kreativnega vodjo, ki je dal zeleno luč za to, da sem bila ob koncu zime polita kot cucek, in konec koncev tudi sebe, ki sem vse to prenašala.

Zakaj se počutim tako, kot da moram zagovarjati svoje misli in besede? Ker vidim, kaj leta v modnem svetu naredijo telesu. In ker sem sama doživela skoraj vse to, kar sem napisala. Svoje trenutke želim deliti z dekleti, ki so v modnem svetu, tistimi, ki bi kdaj rade bile, in tistimi, ki so le opazovalke. In kaj je moj namen? Da ga popolnoma oblatim? Nikakor ne, saj ga imam v njegovi čudaškosti in "odpiljenosti" nekako rada. Želim le podreti kakšno kuliso. Kuliso, za katero ni treba, da je tu.

Zavedati se moramo, da manekenke predstavljajo neki ideal v svetu. In prav bi bilo, da smo vsaj malce iskreni. Ker s tem, da se gremo slepe miši, ne pomagamo prav nikomur. Ali, če povem drugače: mi smo že zajebani, ne zajebimo še generacij, ki prihajajo.