Trikratna bomba nekonvencionalnosti

Pričakovanje včerajšnjega dogodka je bilo veliko. Kalifornijski prvaki industrial metala in kanadski glasbeni frik Devin Townsend so sploh prvič nastopili v Sloveniji. Žal tudi to ni bil dovolj dober razlog, da bi bil obisk povsem zadovoljiv. Na tem mestu smo že nekajkrat zapisali, da naša prestolnica postaja vas, ki počasi, a zelo vztrajno odriva vse urbano in vse metalsko. Tako obstajajo zelo resne možnosti, da tovrstnih dogodkov v prihodnosti pri nas ne bo več in bo treba znova hoditi na koncerte na Hrvaško, v Avstrijo in Italijo ali še kam dlje. Kot kaže zgodovina, bomo v te kraje raje hodili, saj je, kot rada razmišlja, kot kaže, velika večina Slovencev, tuje vedno boljše od tistega, kar imaš doma pred nosom.

ZircuS se razvija s svetlobno hitrostjo

ZircuS, odlični bend iz Koroške, ki je prvi stopil na oder, že nekaj časa kaže, da je ta trenutek verjetno najbolj perspektiven in inovativen rock bend na naših tleh. Navdušuje z – tudi v svetovnem merilu nekonvencionalnim – lepljenjem najrazličnejših žanrov. ZircuS v živo zvenijo sijajno in nadvse kompaktno. Imajo prepričljive in zelo dobro narejene skladbe, polne dramatičnih obratov, skoraj filmskega suspenza in nenavadnih aranžmajskih rešitev. Včeraj so zveneli malce bolj elektronsko in morda kanček manj retro kot na svojem odličnem albumu. Bend se očitno razvija s svetlobno hitrostjo in po terminatorsko ruši pregrade med žanri, ob tem pa še naprej ostaja slogovno neulovljiv. ZircuS so včeraj pustili zelo dober vtis, glede na dejstvo, da so nastopili pred pravoverno metalskim občinstvom, pa sploh.

Maličenje pravil harmonij

Že ob prihodu Devina Townsenda in njegove ekipe na oder je v dvorani završalo, kot pa so se prižgale luči, se je razlegel glasen krik odobravanja. Townsend in odlična ekipa so udarili na polno. Glede na dejstvo, da je Devinova glasba kilometre stran od vsega konvencionalnega in da poleg tega še zdaleč ne udari na prvo, je bil odziv občinstva naravnost neverjeten. Prve vrste so pele kot zmešane in tudi Devin je bil nad odzivom malce presenečen. Sledila je dobra ura prvorazredne in zelo drugačne metalurgije, ki deloma spominja na čase maličenja pravil harmonij, ki so tako zaznamovala devetdeseta, drugič spet zelo učinkovito obračuna s klišeji in predvidljivostjo težje metalurgije, tretjič pa je Townsendova glasba čisti eksperiment, kot ga je sposoben samo genij, ki hodi po tanki črti med norostjo in zdravo pametjo. Devin je odličen frontman, sijajen pevec in kompleten in osupljivo vsestranski glasbenik, ki "mu je vse jasno". Ne samo v glasbi, tudi v pristopu do nje in občinstva je razvil drugačen način, ki v vsem negira vse preveč prisotno zvezdništvo, egotrip in predvsem dostikrat neumne rituale med občinstvom in izvajalcem. Townsend se je nenehno šalil na svoj račun, češ da je zguba, nesposobnež, neumnež in še kaj hujšega, ki igra trapaste pesmi s še bolj trapastimi besedili. Vmes pa je z nasmeškom, ki ni izginil z njegovega obraza vse do konca nastopa, igral kot le malokdo in občinstvo spravljal v trans. Narediti tako zabavno vzdušje in hkrati tako pritegniti s tako kompleksno glasbo je čista umetnost. Na tej točki Devinu ni para.

Milje pred nasledniki

Po izjemnem nastopu Devina Townsenda je kar lepo število obiskovalcev, predvsem tistih iz Italije, zapustilo prizorišče. Tehnično osebje je začelo prazniti oder in po nekaj minutah so bili na njem samo še na novo postavljeni bobni. Praznina na odru se je zdela srhljiva, hkrati pa je nazorno napovedala tisto, kar nas je čakalo – čisto bombo totalnega industrial metala, brez danes vse preveč prisotne tehnične in produkcijske navlake. In to smo tudi dobili! Fear Factory so začeli srdito in brezkompromisno. Kljub temu da sta v skupini samo še dva prvotna člana, pevec Burton C. Bell in kitarist Dino Cazares, bend zveni nespremenjeno že skoraj dve desetletji. Ta izrazna in zvočna hermetičnost deluje presenetljivo sveže in vznemirljivo, še posebej v živo. Tektonski riffi, silovito Burtonovo petje in težka ritmika, okrepljena z loopi in elektroniko, učinkuje ubijalsko. Fear Factory v prvem delu občinstvu niso pustili kaj dosti dihati. V drugem pa so mu namenili nekaj trenutkov. Burton je večkrat poudaril, da je skupina prvič v teh krajih in da to zagotovo ne bo zadnjič. Ni pa povedal, da je bend zato tudi malo spremenil seznam skladb, na katerega je dodal nekaj takšnih, ki jih v krajih, kjer je že bil, na tej turneji ne igra.

Fear Factory so s prepričljivim nastopom pokazali, kaj je pravi industrial metal kot tudi, da so še vedno milje pred nasledniki, ki nekako ne znajo narediti pravega nadaljevanja te sicer zelo zanimive zvrsti.