SiolNET. Trendi Glasba
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ne mojster, velemojster!

1

termometer

Tako mu pravijo glasbeni kolegi in tisti, ki ga že dolgo poznajo. Mojmir Sepe, legenda slovenske popularne glasbe, ki je v 60 letih glasbenega ustvarjanja pustil neizbrisen pečat popularni glasbi.

Pa ne zgolj v Sloveniji, ampak tudi širše, v nekdanji Jugoslaviji. Človek neizmerne volje, talenta, glasbenega znanja in izkušenj. Jazz, swing, glasba za otroke, film, gledališče in šanson, pa še marsikaj bi se našlo. Le kaj se ne bi v vseh desetletjih glasbenega ustvarjanja. V intervjuju za SiOL je povedal marsikatero resnico o slovenski popularni glasbi.

Mojster Sepe, prihodnji mesec boste praznovali osemdeset let, kar šestdeset let ste že dejaven sopotnik slovenske popularne glasbe, avtor številnih zimzelenih popevk, zelo ste čili in polni energije. Kaj vas pomlajuje: ljubezen do glasbe, fitnes, geni?

Mislim, da "oba troje", kot smo rekli v času nekdanje Jugoslavije. Verjetno vse po malo. Povedati moram, da sem imel v življenju srečo, da sem počel tisto, kar imam rad, da sem to počel z velikim veseljem, z ljubeznijo. Služba mi nikoli ni bila cokla, nikoli me ni držala nazaj … Seveda pa je res, da je pri vsem tudi nekaj genov. Moja mama je doživela častitljivo starost. Ko je bila stara nekaj več kot 92 let, se je malce udarila in potožila, so zdravniki rekli, dajte no mir, vi boste dočakali sto let. Ona pa je rekla: "Ja, saj jaz bi, ampak ni običaj!" (smeh) Vse skupaj je pripomoglo k temu, malo pa sem tudi aktiven, kolesarim, preteklo leto ni bilo najbolj srečno, imel sem manjše zdravstvene težave, fitnes sem malo opustil, zdaj se moram reaktivirati!

Šestdeset let glasbenega ustvarjanja je za vami, ni glasbene zvrsti, v kateri niste bili dejavni. Če poskušava na hitro prehoditi vašo glasbeno pot − jazz, swing, pesmi za otroke in mladino, popevke − številni vas imajo za očeta Slovenske popevke, pisali ste glasbo za film, za gledališče, kaj vam je bilo najljubše?

Težko bi rekel … No, najljubše mi je bilo pisati glasbo za pevce, popevke, zakaj pa ne! A veste, zakaj? Ker sem to jemal zelo resno, zelo veliko teh pesmi sem napisal na že napisano besedilo, velikokrat tudi izrecno zame. To je bil velik opus, ki ga imam denimo z Ježkom in tudi z drugimi avtorji besedil. Seveda pa so bile še druge priložnosti, druge ponudbe, naredil sem veliko aranžmajev za takratne beograjske pevce, za slovenske … Filmska glasba medvedka Bojana, to je moja velika ljubezen, številne kratke zgodbice, ki sem jih delal za otroke. Najbolj pri srcu mi je bilo sodelovanje z velikim simfoničnim orkestrom, nikoli nisem bil studijski molj. Orkestraši so me imeli preprosto radi!

Za seboj imate zelo mogočen opus, številne skladbe so že ponarodele: Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi, Zemlja pleše … Da ne naštevam vseh, zagotovo bi kakšno neupravičeno pozabil, velike popevke velikega mojstra, številni pravijo velemojstra slovenske popularne glasbe. Ste se kdaj vprašali, koliko je vsega, kar ste napisali? Številni priznavajo, da ste imeli izjemen občutek za melodijo in spevnost!

Ja, to bo kar držalo. Nisem bil velik komplikator. Jaz sem raje skrbel za bogastvo harmonije in preprostost melodije. Ene melodije so preproste, spet druge pa so težje za petje. Rad sem počel te stvari in kar nekaj se jih je nabralo. Nimam pa niti približnega pregleda, ker nikoli nisem bil birokratski tip, da bi si zapisoval vse partiture.

Začenjali se v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja kot trobentač, takrat se je igrala precej drugačna glasba, , jazz in swing sta bila najbolj priljubljena tudi pri nas.

No, to pa vsekakor. Takrat je bila era instrumentalne glasbe, velikih big bandov, ki so igrali vse od Counta Baiseja, Harryja Jamesa, Bennyja Goodmana in drugih skladateljev in glasbenikov, ti so imeli vokale za lepotni dodatek. V glavnem se je igrala instrumentalna glasba, naenkrat pa je vokalna glasba prevzela glavno besedo. Jaz sem potreboval kar nekaj miselnih premikov, da sem to sprejel. Ni mi bilo težko, saj sem bil poročen s pevko.

No, prav v obdobju, ko ste začenjali, se je pojavila še ena vaša ljubezen, poleg ljubezni do glasbe čisto človeška − do vaše žal prekmalu umrle žene Majde, verjetno je bilo težko usklajevati to glasbeno življenje. Nekateri menijo, da je zelo uspešna pot Mojmirja Sepeta plod njegovega skladateljskega mojstrstva in vokalnega mojstrstva njegove žene …

To je dejstvo. Midva z Majdo sva se spoznala, ko še ni bila pevka, ampak manekenka. Z mojim ansamblom smo spremljali modne revije, to so bili začetki modne ustvarjalnosti pri nas. Majda je že takrat pokazala, da je strašno muzikalna, na pamet pa je znala pravzaprav vsa besedila. Potem ko sva začela sodelovati, je dejansko promovirala svojo pevsko kariero v Parizu, tam smo igrali ameriškim vojakom v Natu v njihovih centrih. In takrat je Majda dobila prve izkušnje, ki jih je ob vrnitvi nadgrajevala tudi z učenjem petja pri mojem očetu, ki je bil profesor petja na ljubljanski akademiji, potem sva začela skupaj delati.

Je bilo težko usklajevati vajini glasbeni poti in skupno življenje?

Ne, to naju je dopolnjevalo, moram povedati. Je pa res, da sva drug drugemu pustila svobodo pri odločilnih zadevah. Majda je velikokrat gostovala po Jugoslaviji in zunaj naših meja in tarnala, naj grem z njo. Ampak draga moja, sem ji odgovoril, jaz nisem za nošenje kovčkov. S tem se ni popolnoma strinjala, ampak jaz sem vztrajal.

Kako gledate na rojstvo Slovenske popevke, imajo vas za idejnega očeta, zdaj pa je na tem področju precej klavrno stanje, kakovost slovenske popularne glasbe upada …

Ne, ne drži, da sem oče Slovenske popevke, očetje so bili glasbeni modreci na Radiu Ljubljana, Janez Martinc in še nekateri, čeprav je čista zamisel popevkarskega festivala zrasla na zelniku Matije Barla, popolnoma zunaj radia. Potem je radio to zamisel prevzel in začeli so jo uresničevati. Seveda sem bil takoj vključen, tudi v ljubljanski jazz festival, ampak bolj kot umetnik, ustvarjalec. Zdaj pa so razmere drugačne,verjetno v veliko škodo glasbe.

Ko govoriva o Slovenski popevki v preteklosti, je jasno, da je v glasbeno orbito izstrelila številne pevce, ki so bili znani tudi v širšem jugoslovanskem prostoru, celo zunaj takratnih meja.

Jasno, nastopali so v Bolgariji, na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji, v nekdanji Sovjetski zvezi, v tem socialističnem bloku. Mi smo bili bliže zahodu, imeli smo več prostora za dihanje in bili smo vodilni na glasbenem področju. Imeli smo več stikov z zahodnimi glasbenimi umetniki. Na vzhodu smo bili zelo cenjeni, tudi moj bend ali pa Big band, ki je gostoval z Jožetom Privškom in še z Adamičem, ko smo po Hruščovu začeli prvo kulturno izmenjavo med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Med številnimi izvajalci, ki jih je razkrila Slovenska popevka, ste s številnimi leta sodelovali − vaša žena, Marjana Deržaj, Janko Ropret, Lado Leskovar, Stane Mancini, Eva Sršen in drugi. Je Slovenska popevka v tistem času dala, kar je morala?

To je res. Peto slovensko popularno pesem, ki je pa bila zares narejena, besedila so pisali pesniki, komponisti smo delali glasbo, vsak je dal tisto, kar zares zna, in to z veseljem in srcem. Poglejte, čez dve leti bo Zemlja pleše stara pol stoletja. To je za popevko, ki je sicer pokvarljivo blago, lep dosežek.

Če se zazreva v prihodnost popevke na Slovenskem, razmere niso posebno rožnate.

Jaz ne vem, malce sem zgubil neposreden stik, nimam pregleda nad dogajanjem. Lahko pa seveda rečem, da število izvajalcev narašča, tehnika pa pri tem lahko veliko pomaga tudi kakšnemu povprečnemu glasu, doda mu neko dimenzijo … Imamo nekaj odličnih kantavtorjev, odličnih komponistov, v glavnem pa imam vtis, da je kriza avtorstva, ne izvajalcev. Pravih avtorjev manjka!

Je zato v krizi tudi EMA, posledica pa je polom na Evrosongu?

Zame je ta pesem precej nebogljena, bom blago rekel. Poskus nekega tržnega iskanja uspeha, ki pa se, kot vemo, ne more zgoditi.

Mojster Sepe, vem, da ni recepta za dober "štiklc". Kaj bi morali po vašem slovenski avtorji upoštevati pri iskanju konkurenčne pesmi za Evrosong?

Veste, jaz ga ne poznam. V tistih svojih letih sem delal tisto, kar sem čutil, kar je zraslo v meni, za kar se mi je zdelo, da je lahko dobro. Menim, da je to treba delati z nekim širšim pogledom, ne samo na domačo vas … S svetovljanskim razgledom, ki ima več širine, ne pa lokalne, čisto parcialne zaplankanosti.

Šestdeset let glasbene poti je za vami. Če bi se še enkrat rodili, bi kaj naredili drugače, bi spremenili zgolj malenkosti?

Imam tak značaj, da slabih spominov ne arhiviram, zapomnim si zgolj dobre. Ne vidim potrebe po spremembah. Rodil sem se z ljubeznijo do glasbe. To sem delal, za kakšne druge posebnosti nisem imel niti talenta niti zanimanja. Ničesar ne bi spreminjal, morda malenkosti …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin