SiolNET. Trendi Glasba
4,29

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Maja Keuc: Počutila sem se, kot da me nekdo prvič v življenju resnično sliši in razume #video

4,29

termometer

Maja Keuc
Foto: Matjaž Vertuš

Pevka Maja Keuc, znana pod umetniškim imenom Amaya, je zadnja leta ustvarjala na Švedskem. Po obdobju življenjskih izkušenj in sprememb se je mlada pevka, ki nas je pred desetimi leti zastopala na Evroviziji, vrnila domov na Štajersko, kjer se želi razvijati naprej.

Letos mineva deset let od vašega evrovizijskega nastopa. Kako danes gledate na tisto obdobje?

Na nek način se mi zdi, kot da bi bilo včeraj, na nek način pa, kot da je bilo to v prejšnjem življenju. Takrat sem bila res mlada in nisem imela izkušenj. Življenje se mi je čez noč obrnilo na glavo. Na nek način bi si želela, če bi imela ponovno priložnost, to zgodbo začeti drugače, bolj postopno in organsko. A moja zgodba mi je omogočila študij in življenje v tujini.

Mislite, da bi si želeli nastopiti na tekmovanju za pesem Evrovizije tudi, če bi začeli drugače?

Če bi bila v Sloveniji, mislim, da bi, ker je bila to moja otroška želja. Vprašanje pa, kako bi bilo to videti. Verjetno bi bilo vse drugače. Vprašanje je tudi, ali bi potem želela oditi v tujino ali ne, ampak glede na to, da je bila to moja želja že od prej, mislim, da bi bilo neizbežno.

Kako menite, da ste se od takrat pevsko spremenili?

Kako komentirate letošnje evrovizijsko tekmovanje v Rotterdamu?

Letos me je zelo pozitivno presenetilo to, kar sicer opažam že zadnjih pet let. Zdi se mi, da so se ljudje že naveličali predvidljivosti, in dejansko so bili najvišje uvrščeni tisti izvajalci, ki so malo izstopali, bili bolj posebni in avtentični. Seveda je bila vmes tudi kakšna bolj preverjena pesem, ampak občutek imam, da zadnje čase ljudje iščejo nekaj, kar je drugačno. Tudi pesem Evrovizije se je v vseh teh letih spremenila, zdaj je pravzaprav boljše, da je pesem čim bolj "neevrovizijska", in to me veseli.

V Slovenijo vas je vrnila epidemija?

Da.

Ali niso bili na Švedskem ukrepi pravzaprav manj strogi?

V bistvu je bilo tako, da marca lani, ko se je to začelo, na Švedskem ni bilo nobenih ukrepov. V Sloveniji je bilo vse veliko bolj "strogo", in ko so me poklicali starši, sem mislila, da se je začela najmanj vojna (smeh, op. p.). Na Švedskem ni bilo nobene drame, nič se ni dogajalo, nihče ni nosil maske.

Starši so mi rekli, naj pridem domov, ker bo prišlo do zaprtja in da nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo. Takrat sem se ravno nameravala seliti v novo stanovanje in malo me je bilo strah, da bi se res vse zaprlo ter bi obtičala sama med štirimi stenami. Zelo sem razmišljala o tem, da bi odpovedala stanovanje in odšla domov. Potem sem se za to odločila na vrat na nos, zjutraj, ker so zvečer že zaprli vse meje. Sedla sem na letalo in prišla domov. Prijateljice so mi kasneje v Slovenijo selile pohištvo in oblačila.

Torej ste prišli brez vsega?

Da, dobesedno, vzela sem samo mikrofon.

Maja Keuc Foto: Matjaž Vertuš

Kaj počnete zdaj v času, ko ni koncertov, nastopov …?

Cel svet je bil na istem in vsi smo bili primorani "biti na spletu". Tudi na Švedskem sem večinoma delala v studiih, potem pa smo naše ustvarjanje prenesli na splet. Delali smo isto, le da je bilo to prek Zooma, kar pa je imelo dobre in slabe strani. Hkrati pa so se v tujini pojavile priložnosti, ki se verjetno ne bi, če ne bi bil cel svet na istem. Dobila sem določena sodelovanja, o katerih sem prej le sanjala.

Kakšna recimo?

Pisanje za Johna Legenda, Janet Jackson in Sabrino Claudio, ki je ena mojih najljubših.

Z njimi ste sodelovali?

Z njihovim menedžmentom sem delala umetniški razvoj in z njihovimi producenti ter pisci pisala pesmi v stilu soula in r'n'b. Vse to, medtem ko sem bila v Svečini v svoji otroški sobi. Res je bilo bizarno (smeh, op. p.).

Ob tem sem še bolj okrepila svojo prisotnost na Instagramu in tudi pevske priredbe, prav to pa me je pripeljalo do sodelovanj. Bilo je zelo zabavno. Lažje je bilo pisati kakšnemu glasbeniku, ki recimo igra za katerega od tvojih idolov. Veliko smo se pogovarjali in spletla so se nova prijateljstva, tako da mi je bilo obdobje korone kar fino.

Je pa po enem letu, recimo po tretjem valu, prišlo obdobje, ko mi tesnoba ni bila več neznanka. Nekaj časa še gre, potem pa ti ob zaslonu začne padati motivacija, pa tudi inspiracija odide. Začneš se spraševati, kam to vodi, kako dolgo bo, ugotoviš pa tudi, da je s temi ljudmi težko ohranjati stike, saj jih nisi nikoli zares spoznal in z njimi ničesar doživel. Si samo tujec na drugi strani sveta. To mi je dalo misliti, in v tem času se mi je pojavilo kar veliko življenjskih vprašanj.

28. maja je izšla vaša nova pesem Sanjam sama, 3. junija pa je sledil še videospot. Za kakšno skladbo gre?

Skladba je bila napisana najprej v angleščini z naslovom Sleep Alone, nastala pa je v zame zelo bolečem obdobju. Na Švedsko sem se preselila predvsem zaradi svojega takratnega zaročenca, in ko sva se razšla, se mi je življenje začelo sestavljati čisto na novo. Hkrati pa je bilo to zelo dobro za glasbo – res sem začela drugače peti, drugače poslušati glasbo, vse se me je dotaknilo šesttisočkrat bolj (smeh, op. p.).

Čustva so bila res na vrhuncu in te skladbe so se na nek način napisale same. Skladba Sanjam sama opeva to obdobje. Zala Kralj in Gašper Šantl sta napisala slovensko besedilo, ker sama že dolgo nisem pisala v slovenščini in zato nisem vedela, kako naj se tega lotim. S končnim izdelkom sem bila zelo zadovoljna. Želela bi si, vsaj upam, da je to zadnja pesem s to tematiko. Da pridejo zdaj malo bolj pozitivni časi in da tudi jaz zaživim.

Zakaj pa mislite, da ste potrebovali takšno življenjsko izkušnjo?

Ko sem kasneje analizirala vse skupaj, sem ugotovila, da je do vsega prišlo že na začetku. Moje življenje je bilo od moje polnoletnosti naprej precej čustveno intenzivno. Šele kasneje sem se zavedala, da sem vrsto let živela po nekakšnem preživetvenem nagonu. Okoli sebe sem si zgradila oklep, ker sem se morala nekako zaščititi. Kljub temu pa so se me neke stvari dotaknile bolj, kot sem se tega v tistem trenutku zavedala.

Takrat je bilo zelo veliko komentarjev povezanim z mano. Vsi so imeli sto mnenj, stvari sem se učila, medtem ko sem že plavala v tem "zosu", in na žalost tudi nisem imela tega notranjega občutka podpore, da sem vredna ljubezni, četudi bi se jutri odločila biti recimo cvetličarka.

Ko sem se preselila v tujino, so bila ta občutja del mene. Prišla sem v novo državo, kjer sem bila še bolj ranljiva, ker sem si morala zgraditi povsem novo življenje. Spoznala sem svojega idola, ki sem mu pisala že pri sedemnajstih letih, in glej ga zlomka, na smrt sva se zaljubila že ob prvem stiku. Vse skupaj je bil film in jaz sem to tako idealizirala, da sem se v tem svetu kar malce izgubila. Starejši, kot si, vedno bolj razmišljaš o tem, in na neki točki se je v meni zgodil upor. Nisem se znala več izkopati iz tega, in še težje mi je bilo najti vzrok za nesrečo sredi tega vrtinca. Kljub razhodu je bila to zelo močna ljubezen, ki pa je pogosto tudi veliko zahtevala.

Čeprav me je ta razhod močno zaznamoval, sem očitno to izkušnjo potrebovala, ker je bila intenzivna in vsestranska življenjska lekcija, na podlagi katere zavestno iščem najboljše aspekte, ki mi lahko dobro služijo v življenju.

Se nameravate vrniti na Švedsko?

Švedska bo v mojem srcu zmeraj imela posebno mesto, ker je bilo to obdobje polno resnično bogatih izkušenj in občutkov, pa še njihov jezik govorim, česar si nikoli ne bi mislila. Sem pa šele po vrnitvi v Slovenijo ugotovila, koliko mi pomeni resnični dom in kako ta občutek v resnici potrebujem, da sem lahko ustvarjalna in sproščena.

Zunanje okolje me je ves čas sililo k napredku, a sem hkrati razvila tudi precej močno anksioznost, ki na moje zdravje ni prav dobro vplivala. O tem javno še nisem spregovorila, ker se mi je zdelo, da je to pri nas, žal, še zmeraj skoraj tabu tema, zdaj pa mi je povsem vseeno in se tega niti najmanj ne sramujem. Prav nasprotno, o tem je nujno treba spregovoriti!

Za zdaj ostajam doma, sem pa hvaležna za vsa prijateljstva in glasbenike, ki sem jih spoznala po svetu, in bom na Švedsko zagotovo še odpotovala.

Maja Keuc Foto: Matjaž Vertuš

Kaj vam je dala Švedska, česar vam Slovenija ne bi mogla?

Zagotovo izkušnjo in vpogled v to, kako funkcionira svetovna glasbena industrija. Te zvezdnike gledamo na odru in imamo neko predstavo o tem, kako delujejo − če si dobra pevka, te nekdo odkrije in potem postaneš zvezda. Ta industrija pa je danes vse prej kot to. Pot je zapletena. Mislila sem, da se da od glasbe živeti samo, če si res velika zvezda, a je v tujini zaradi takšne mase ljudi veliko več možnosti za različne glasbene žanre, četudi nisi tako izpostavljen, in od tega lahko res lepo živiš.

Dobila sem potrditev, da lahko svoje najbolj bizarne sanje uresničim, če si to zares želim in sem zato pripravljena plačati tudi ceno, ki pride zraven. In dobila sem potrditev, da je soul glasba res tako naraven del mene, kar so prepoznali tudi Američani ter Angleži, in od koder ta stil glasbe tudi izvira.

Počutila sem se, kot da me nekdo prvič v življenju resnično sliši in razume, hkrati pa sta moja strast in talent od mene terjala preveč, da bi lahko rekla, da živim v nekem zdravem "balansu", h kateremu težim.

Naučila sem se tudi, kaj pomeni v nekoga vlagati in vanj verjeti, ne da bi imel pri tem zagotovilo, da se bo iz tega nekaj razvilo. Tega na domačih tleh, razen v skupinah, kjer je to bolj naravno, nisem doživela še pri nobenem solo izvajalcu. V vseh letih v tujini so tujci z menoj delali samo zato, ker so verjeli v projekt in vame, ne zato, da bi z menoj takoj zaslužili, in to mi je dalo čisto nov vpogled v  delo. Skandinavci so zelo vljudni ter spoštljivi in pri njih ne ne obstaja fraza, da "se bomo že zmenili". Kot se nekaj dogovoriš, potem tako je. So pa Skandinavci tudi bolj zadržani in ohranjajo svoj "mehurček".

Kateri trenutki so bili na vaši dosedanji pevski poti najlepši? Zakaj vam to delo toliko pomeni?

Zaradi vseh trenutkov z ljudmi. Ko greš nekam, napišeš pesem, nekaj ustvariš. Vedno znova sem fascinirana nad temi stvarmi – prej nečesa ni bilo, zdaj pa je. Sploh ne veš, od kod pride, kot da bi nekaj potegnil iz vesolja. Nekje nastopaš, lahko pred petdesetimi ali deset tisoč ljudmi, pa vidiš, da se nekoga tvoje delo dotakne, vidiš odziv. To je neverjetno.

Glasba je univerzalni jezik, ki resnično povezuje ljudi. Zato mi je na koncu vedno vredno. Karkoli se zgodi, tega mi ne more nobeden odvzeti. In tudi če bom pri šestdesetih ustvarjala glasbo na nekem klifu samo še s prijatelji, bo še vedno čudovito. To je moj najljubši del vsega. Pa tudi turneje, ki sem se jih udeleževala z bivšim zaročencem, na katerih nisem bila v ospredju, ampak sem bila le spremljevalka. Spoznala sem zelo zanimive ljudi iz industrije.

Ste imeli kdaj občutek, da bi odnehali?

Kar nekajkrat.

Zakaj pa niste?

Enkrat, ko sem imela na Švedskem res težko obdobje, sem si rekla, da bom poskusila z nečim, čisto drugim, da vidim, ali mi bo brez glasbe uspelo živeti. Šla sem v neko trgovino in jih vprašala, ali iščejo zaposlitev. Bili so zelo odprti in so mi ponudili delo, v katerem sem zdržala dva meseca, potem pa sem si želela prerezati žile (smeh, op. p.). Nato nikoli več nisem pomislila, da ne bi ustvarjala glasbe. Vedela sem, da sem potrebovala takšno izkušnjo. Ampak resnično sem se odločila, da bom prenehala z glasbo, in ne samo, da bom poskusila nekaj drugega. Takrat sem imela resnično vsega dovolj.

Ugotovila sem, da se bomo v življenju vedno morali boriti, samo izbrati si moramo, za kaj. Bolje, da se boriš za nekaj, kar imaš rad, ampak boril se boš v vsakem primeru.

Na stvari začneš potem gledati drugače in prenehaš se smiliti samemu sebi. Me pa v življenju zanima veliko stvari in zato se lahko zgodi, da se mi ob glasbi kdaj odpre še možnost kakšne vzporedne kariere.

Maja Keuc Foto: Matjaž Vertuš

Kdo vam je v življenju največji vzor?

Vsi ljudje, ki si dovolijo biti avtentični, to, kar so. Zato, ker se mi zdi, da je bila ta pot pri meni tako dolga in tako težka. Taki ljudje so mi dejansko inspiracija, in to si želim tudi zase. Pa tudi ljudje, ki se jim zgodi kaj hudega in tega ne projicirajo na preostale. Ne ljudje, ki pravijo, da je življenje trpljenje in morajo zato trpeti še preostali. Inspiracija so tisti ljudje, ki si raje rečejo, da življenje včasih res ni pošteno, ampak še vedno vedo, da imajo veliko pred seboj. Taki ljudje, ki so zmožni biti večji od težav, ki jih imajo v življenju.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

To se tudi sama sprašujem. Težko je načrte napovedovati. Zdaj, ko sem tukaj, se mi je zanimivo spogledovati s slovenskim jezikom in tudi več ustvarjati v slovenščini. Iščem možnost, kako to združiti s tujino. Nekako bi rada obdržala oboje, da ni le ena in druga skrajnost, ker na žalost sta si ta dva trga zelo različna. Rada bi delala čim več avtorske glasbe, svojo drugo strast pa sem odkrila tudi v poučevanju petja. Napredek ljudi, ki se petja učijo, njihove iskrice v očeh, ko se nekaj novega naučijo, mi resnično napolnijo dušo.

Preberite tudi:

amaya in zalagasper Trendi Amaya je združila moči z Zalo in Gašperjem

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin