Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Neža Mrevlje

Nedelja,
11. 11. 2018,
4.08

Osveženo pred

5 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 5,62

14

Natisni članek

koncert Bajaga i Instrukturi Momčilo Bajagić – Bajaga nedeljski intervju

Nedelja, 11. 11. 2018, 4.08

5 let, 5 mesecev

Bajaga: S Slovenijo povezujem same pozitivne stvari #intervju

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 5,62

14

Momčilo Bajagić – Bajaga | Foto Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Momčilo Bajagić – Bajaga je na glasbeni sceni že več kot 40 let, od leta 1984 je vodja zasedbe Bajaga i Instruktori, s katero se bo novembra ustavil na velikem koncertu v Hali Tivoli. Slišati bo mogoče stare hite in nove pesmi.

Tišina, Plavi Safir, Tamara, Ruski voz, Zažmuri in še bi lahko naštevali Bajagove hite, ki sežejo vse do prvega albuma nekdanje jugoslovanske, zdaj srbske pop-rok zasedbe. U sali lom pa je njihov novi album, zadnji pred tem ima letnico 2012.

Pevec, kitarist, tekstopisec in avtor glasbe Momčilo Bajagić – Bajaga, motor skupine Bajaga i Instruktori, je zagotovo eden od najbolj poznanih glasbenikov z območja nekdanje Jugoslavije. Bil je član različnih skupin, med drugim tudi Riblje čorbe.

Ob pesmih, ki jih je napisal za svoj bend, se je podpisal tudi pod glasbo za film in televizijo. Produktiven in uspešen glasbenik je s koncerti obšel svet, z izjemno ene celine. Veliko poje in piše o ljubezni, je pacifist in noče imeti ničesar z nacionalizmom. Je tudi goreči navijač Crvene zvezde.

Zadnji koncert v Hali Tivoli pred šestimi leti je trajal kar štiri ure, 29. novembra se Bajaga i Instruktori vračajo v dvorano pod Rožnikom.

"Igramo po vsej nekdanji Jugoslaviji, Romuniji, Bolgariji in za celo našo diasporo, ki je zelo velika. Ko rečem našo, mislim diasporo vse nekdanje SFRJ." | Foto: Bojan Puhek "Igramo po vsej nekdanji Jugoslaviji, Romuniji, Bolgariji in za celo našo diasporo, ki je zelo velika. Ko rečem našo, mislim diasporo vse nekdanje SFRJ." Foto: Bojan Puhek

Ali drži podatek, da ste imeli v Mariboru skoraj več koncertov kot v svojem mestu, Beogradu?

Morda to ne drži ravno dobesedno, vendar če bi upoštevali število prebivalcev v mestih, kjer smo igrali, in nastopali smo v številnih, je res, da smo v Mariboru igrali največ. Vendar za to ni posebnega razloga, preprosto se je tako zgodilo.

V Sloveniji smo redno igrali in tako nastopali v Ljubljani, Mariboru, Celju … V Maribor nas je pogosto na rok manifestacijo Piše se leto povabil pokojni prijatelj Smiljan Kreže. Ko se je začel festival Lent, smo nastopali tudi tam. V Mariboru pa sem igral še kot član Riblje čorbe in tako se je zgodilo, da sem v Mariboru res veliko nastopal.

Imate tam tudi prijatelje?

Imam jih v Mariboru in v Sloveniji na splošno. Sem prihajam precej pogosto in ves čas sem ohranjal stike. S skupino Instruktori vedno radi pridemo sem in ljudje tu nas imajo radi. Že leta imamo lep odnos.

Tudi v 90. letih ste imeli koncerte v Sloveniji.

Potem ko se je Slovenija že osamosvojila, smo imeli velik koncert v Hali Tivoli. Od začetka smo se zavzemali za normalna razmerja.

Če računam čas, ki sem ga preživel v Riblji čorbi, igram že 40 let. V Sloveniji sem prvič nastopil leta 1978. Od takrat sem redno tu. Spremljal sem vse spremembe, ki so se zgodile in se mi zdijo pozitivne. Zelo imam rad Slovenijo. Je lepa in urejena država, z morjem in hribi.

Iz nekdanje Jugoslavije sem ohranil vsa prijateljstva. V tem smislu se nič ni spremenilo.

"Lepo mi je, ko v nekdanjih državah Jugoslavije na koncertih vidim po tri generacije družin. Najstarejši so bili med občinstvom še v času prejšnje države." | Foto: Bojan Puhek "Lepo mi je, ko v nekdanjih državah Jugoslavije na koncertih vidim po tri generacije družin. Najstarejši so bili med občinstvom še v času prejšnje države." Foto: Bojan Puhek

Torej vas ni nihče presenetil z nacionalističnimi težnjami?

Nikoli in tu sem se vedno imel dobro. Ko sem bil še mulc, sem skoraj mesec in pol živel v Ljubljani. Z Ribljo čorbo smo snemali album Večeras vas zabavljaju muzičarji koji piju, na katerem sem imel nekaj pomembnih pesmi, med njimi tudi Kad hodaš, in tako sem tu preživel največ časa od vseh iz benda. Snemali smo v studiu Tivolu pri Acu Razborniku.

Vendar pa tudi veliko ljudi iz Slovenije prihaja v Beograd. Sin je recimo zaključil študij produkcije na akademiji dramskih umetnosti, vendar ker je turizem postal v Beogradu najmočnejše področje, se s tem tudi sam veliko ukvarja. Po razpadu Jugoslavije je med ljudmi iz Srbije in Slovenije, tako kot se to verjetno lahko zgodi tudi po prekinitvi zveze, ostalo pozitivno razmerje.

Vas tu ljudje na ulici ustavljajo?

Ne ustavljajo me, se pa zgodi, da me prepoznajo in vedno se pozitivno odzovejo. Res, same pozitivne stvari povezujem s Slovenijo.

S pomočjo vaše kolegice sem napisal tudi pesem z naslovom Slovenačka reč. Imel sem idejo, a ker razumem, ne pa tudi govorim in pišem v slovenščini, mi je pri tem pomagala novinarka Sonja Javornik. V Beogradu sva delala intervju in vprašal sem jo, kje se po njenem mnenju najbolje govori "slovensko". Na Gorenjskem, mi je rekla, in tako je nastal del pesmi, ki pravi: "Prešerna bi ti bral, kot da sem pravi Goren'c, tisočkrat jaz bi tebi prebral ceo sonetni ven'c ."

Kar želim povedati, je, da sem tu imel vedno lepa sodelovanja. Med prijatelji glasbeniki moram omeniti Zorana Predina, Magnifica, tudi Đura, Bosanca, ki je Slovenec (smeh, op. a.). Za Lošo ne vem, ali je tu ali ne.

Saša Lošić Loša
Trendi Saša Lošić - Loša: Ob vrnitvi v Sarajevo sem ugotovil, da sem postal Slovenec #intervju

"Narediti si želim še kakšno dobro pesem in album. To je to, kar je zame pomembno v življenju. Seveda bi obiskal še kakšne lepe kraje in se zabaval s prijatelji. Želel bi si napisati tudi glasbo še za kakšen dober film, za dva dobra celovečerca sem jo že. Sicer sem pa bolj ali manj dosegel to, kar sem si želel." | Foto: Bojan Puhek "Narediti si želim še kakšno dobro pesem in album. To je to, kar je zame pomembno v življenju. Seveda bi obiskal še kakšne lepe kraje in se zabaval s prijatelji. Želel bi si napisati tudi glasbo še za kakšen dober film, za dva dobra celovečerca sem jo že. Sicer sem pa bolj ali manj dosegel to, kar sem si želel." Foto: Bojan Puhek

Na novem albumu U sali lom je tudi pesem Savršen dan (Popoln dan). Kaj je popoln dan za vas?

Ti so lahko zelo različni, odvisno je, kaj ti je v določenem trenutku pomembno. Če gre za mladega človeka, ki čaka ljubezen svojega življenja, bo to dan, ko se bo zaljubil. Če nekdo išče službo, je zanj popoln dan, ko ga zaposlijo.

Ali pa je popoln dan tisti, ki ga preživiš popolnoma sproščeno in brez obveznosti z ljubljeno osebo.

Kakšne želje še imate kot glasbenik?

Nobenih posebnih, čeprav res, ena majhna želja, mislim majhna … Igral sem na vseh celinah, le v Južni Ameriki ne. Tam nisem bil niti kot turist. "Ljubezen je večna tema, čustva imajo svojo moč, in ko jih povežeš z besedami, to deluje. Poezija ima svojo magijo." | Foto: Bojan Puhek "Ljubezen je večna tema, čustva imajo svojo moč, in ko jih povežeš z besedami, to deluje. Poezija ima svojo magijo." Foto: Bojan Puhek

Seveda ni nujno, da igram na vseh celinah, bi pa tja odšel vsaj kot turist.

Narediti si želim še kakšno dobro pesem in album. To je to, kar je zame pomembno v življenju. Seveda bi obiskal še kakšne lepe kraje in se zabaval s prijatelji. Želel bi napisati tudi glasbo za kakšen dober film, za dva dobra celovečerca sem jo že. Sicer sem pa bolj ali manj dosegel to, kar sem si želel.

Pravite, da ste z novim albumom "popravili" pomanjkanje hitrih pesmi v vašem repertoarju.

Veliko je balad, ki jih imajo ljudje radi in jih igramo. Ko je treba v repertoar vključiti nove pesmi, predlagam, da naj bodo to hitre, ker počasne že imamo.

V življenju sem napisal glasbo in besedila za okoli 400 pesmi, od tega jih je bilo okoli 150 zame, preostalo za televizijo, filme, radio in drugo … Stalno pišem, in to delam po svojih kriterijih.

"Mogoče se to sliši naivno, vendar so bili vsi glavni postopki hipijevske ideologije v bistvu izjemno pravilni." | Foto: Bojan Puhek "Mogoče se to sliši naivno, vendar so bili vsi glavni postopki hipijevske ideologije v bistvu izjemno pravilni." Foto: Bojan Puhek

Vedno znova obdelujete ljubezen.

Vedno je najtežje delati teme, ki jih vsi obdelujejo. Izmislite si nekaj o poletu človeka na Luno, če je bilo že vse napisano (smeh, op. a.).

No, je pa ljubezen idealna, saj gre kot občutek odlično z glasbo in poezijo. Pa naj bo to nesrečna, srečna ali kakršnakoli že. Eno leto sem študiral jugoslovansko in svetovno književnost. Ukvarjali smo se tudi s poezijo, kjer prevladujejo ljubezenske pesmi.

Ljubezen je večna tema, čustva imajo svojo moč, in ko jih povežeš z besedami, to deluje. Poezija ima svojo magijo.

Kako je potekalo snemanje za novi album?

Bilo je odlično, dobro smo se pripravili in ponovno smo sodelovali z našim starim producentom Sašo Habićem. Dolgo nismo sodelovali z njim, zagotovo deset let, ker ni delal.

Ker smo naredili daljši premor, smo se tega snemanja lotili entuziastično. Snemali smo, kot je zdaj popularno reči, organsko. Z živimi inštrumenti, in to se tudi sliši.

Veliko imate hitov, ki jih igrate tudi že več kot 30 let. Kako je vedno znova že desetletja preigravati te pesmi?

To so vprašali Rolling Stonese in ti niso odgovorili nič pametnejšega, kot vam bom povedal sam. To je tako, kot če bi igralca vprašali, kako lahko vedno znova igra kralja Leara.

Izkušnja z enega od zadnjih koncertov v Vojvodini: "Vsa mladina je imela pred obrazom telefone, ker so fotografirali in snemali. Dobro, slikaš pesem ali dve, potem pa pospraviš telefon v žep in me gledaš, tukaj sem. A ne gre, ker če nisi na telefonu, ne obstajaš." | Foto: Bojan Puhek Izkušnja z enega od zadnjih koncertov v Vojvodini: "Vsa mladina je imela pred obrazom telefone, ker so fotografirali in snemali. Dobro, slikaš pesem ali dve, potem pa pospraviš telefon v žep in me gledaš, tukaj sem. A ne gre, ker če nisi na telefonu, ne obstajaš." Foto: Bojan Puhek

Ko vstopiš v pesem, jo izpelješ. To je kot nogometna tekma, ki mora imeli polčas in zaključek. Imam pa toliko pesmi, da tudi če mi ne bi šlo na živce, če bi neprestano igral enak repertoar, bi ga tako ali tako moral nenehno spreminjati. Pri nas se koncert od koncerta razlikuje po vsaj petih pesmih. Ni dovolj časa, da bi na vsakem vse zaigrali. Zato stare pesmi menjamo.

Na zadnjem nastopu sem Instruktorje šokiral. Nič jim nisem prej rekel in sem jih na odru presenetil s pesmijo Ja sem se ložio na tebe. Enostavno sem jo začel igrati, s tem da je to moja iz Riblje čorbe, zato so jo Instruktori igrali mogoče le dvakrat in še to pred desetimi leti. A so se znašli.

Skrivni scenarij.

Komad ni težek in sem poskusil, kako bo. Začel sem, tadam … Najprej so me samo gledali, kaj se dogaja. Vse skupaj mora biti zanimivo tudi za občinstvo. Ob živce me spravlja, ko me sprašujejo, s katero pesmijo bomo odprli koncert, s čim nadaljevali … Najbolje, da bi vse poslali kar po elektronski pošti in ob tem še posnetke, pa naj človek niti ne pride na nastop.

Drugo, čeprav nekoliko drugače, je tudi izkušnja z enega od zadnjih koncertov v Vojvodini, kjer smo igrali v dvorani za okoli 800 ljudi. Vsa mladina je imela pred obrazom telefone, ker so fotografirali in snemali. Dobro, slikaš pesem ali dve, potem pa pospraviš telefon v žep in me gledaš, tukaj sem. A ne gre, ker če nisi na telefonu, ne obstajaš.

Kdaj boš spet prišel na koncert, si mislim. Pred sabo imaš ljudi, inštrumente … Na fotografiji se ne moreš ničesar dotakniti, neposredno občutiti, tam lahko.

A so tudi ''šminkerji''. Mulc, nekoliko pametnejši, ki ima palico s telefonom ob strani, snema, a hkrati gleda tudi koncert. Vsaj ni kupil vstopnice, zato da potem neprestano gleda le v dva inča.

"Začetek novega tisočletja je bil ponovno navdahnjen z optimizmom. Bili smo prvi bend, ki je spet nastopal tam kot nekoč." | Foto: Bojan Puhek "Začetek novega tisočletja je bil ponovno navdahnjen z optimizmom. Bili smo prvi bend, ki je spet nastopal tam kot nekoč." Foto: Bojan Puhek

Nazadnje ste v Hali Tivoli igrali štiri ure, kaj se v tem smislu obeta tokrat?

Imamo nov album, imamo veliko pesmi in imamo velik problem, kako oblikovati repertoar. Rolling Stonesi ne igrajo dalj kot tri ure, kjer ljudje tega ne zdržijo.

Pri nas je vsaj 20 pesmi, ki jih moramo odigrati, poleg teh pa še nove.

Tamara, s prvega albuma Pozitivna geografija iz leta 1984, je ena od pesmi vašega železnega repertoarja. Pred časom ste govorili o nekaj spodrsljajih, ki se v njej pojavljajo.

Ko sem pisal Tamaro, še nisem bil v Rusiji, pa sem nekaj stvari pomešal, po drugi strani pa tudi, zakaj se ne bi sprehajali od Leningrada do Moskve? Reka Neva in muzej Eremitaž sta v Leningradu, Bolšoj teater v Moskvi. Potem ko sem že bil v Rusiji, smo naredili Ruski voz, ki je geografsko natančnejši (smeh, op. a.).

Kot bend ste v 34 letih prešli različne faze pa tudi različna družbena obdobja. Kako gledate na preteklost?

Osemdeseta so bili začetki, zelo uspešna in hitra. Devetdeseta so bila na začetku dobra, potem pa je nastopil kaos, tako v glasbi kot v družbi. Razpadla je država. Odkar sem začel igrati, se je moja država približno štirikrat spremenila, pa se nisem nikamor selil.

Začetek novega tisočletja je bil ponovno navdahnjen z optimizmom. Bili smo prvi bend, ki smo spet nastopali tam kot nekoč. Še v času skupne države sem rad rekel, da smo bili skupina, ki je v nekdanji Jugoslaviji igrala povsod, do koder je segla električna energija.

Ko je vse minilo, se nekatere vezi ostale, in to nadaljujemo. Lepo mi je, ko v nekdanjih državah Jugoslavije na koncertih vidim po tri generacije družin. Najstarejši so bili med občinstvom še v času prejšnje države.

Goran Bregović
Trendi Goran Bregović: Samo mi na Balkanu se veselimo z žalostnimi pesmimi #intervju

V 90. letih ste veliko igrali tudi za diasporo.

V Srbiji so bili v tistem času na pohodu narodnjaki, diskoteke … Začela se je vojna, naše občinstvo pa so bili večinoma hipiji, pacifistično usmerjeni, ki so odšli. Eno leto tako skoraj nismo imeli koncerta, ker nismo vedeli, kje je naše občinstvo. Ko smo to ugotovili, smo jim sledili. Najprej sem šel sam, potem pa z vso skupino.

V 90. letih smo živeli od svoje diaspore. V Avstraliji in na Novi Zelandiji sem igral osemkrat, v ZDA in Kanadi desetkrat, nastopal sem v Južnoafriški republiki, Bocvani, Zimbabveju, na Kitajskem, v Kazahstanu … Kjer živi večje število naše populacije, vsake tri ali dve leti naredimo koncert. Torej, v ZDA in Avstraliji, po Evropi seveda povsod pa tudi v Rusiji. Že v 80. smo igrali tam pa tudi v Ukrajini.

Sami ste vedno peli in se zavzemali za ljubezen in mir.

Drži. Odrasel sem v hipijevski filozofiji. V živo se spomnim, kako je John Lennon z Yoko Ono v postelji v imenu miru ležal v postelji. Kot otrok sem na črno-belem televizorju gledal posnetek pesmi All You Need is Love.

Mogoče se to sliši naivno, vendar so bili vsi glavni postopki hipijevske ideologije v bistvu izjemno pravilni.

"Še ljudje, ki me ne marajo, vam bodo rekli, da nisem bil nikoli nikakršen nacionalist." | Foto: Bojan Puhek "Še ljudje, ki me ne marajo, vam bodo rekli, da nisem bil nikoli nikakršen nacionalist." Foto: Bojan Puhek

Kaj pravite na to, da vas kličejo balkanski Paul McCartney?

Najlepša hvala, to je velik kompliment. Morda je to povezano s tem, da sem napisal veliko pesmi. Če te primerjajo z gospodom Paulom, je to resnično kompliment.

Septembra so vam na koncertu festivala dnevi piva v Karlovcu zaradi pritiskov hrvaških veteranov, ker prihajate iz "agresorske države", odpovedali koncert.

Konec koncev to sploh ni bilo povezano z nami, temveč s politično situacijo na Hrvaškem, mi smo bili le povod.

V Karlovcu sem po vojni nastopal že trikrat, Karlovačko pivo je bilo sponzor naše turneje pred štirimi leti. Za dneve piva smo imeli za koncert ustni dogovor. Nato so se nam javili organizatorji in rekli, da desničarji pritiskajo nanje in da bi bilo bolje, če ne bi igrali. Ker nismo podpisali pogodbe, to ni bil problem in smo se strinjali. Potem je to prišlo v medije.

Pri čemer pa smo štiri dni pozneje igrali v Varaždinu, malo pred tem v areni v Pulju, nato v Sisku, Slavonskem Brodu in povsod je bilo vse v redu. Sam nisem nikoli rekel nič slabega o Hrvaški. Še ljudje, ki me ne marajo, vam bodo rekli, da nikoli nisem bil nikakršen nacionalist.

V Karlovcu je šlo za politično obračunavanje in mi smo, nedolžni, naleteli na to.

"V življenju sem napisal glasbo in besedila za okoli 400 pesmi, od tega jih je bilo okoli 150 zame, preostalo za televizijo, filme, radio in drugo … Stalno pišem, in to delam po svojih kriterijih." | Foto: Bojan Puhek "V življenju sem napisal glasbo in besedila za okoli 400 pesmi, od tega jih je bilo okoli 150 zame, preostalo za televizijo, filme, radio in drugo … Stalno pišem, in to delam po svojih kriterijih." Foto: Bojan Puhek

Hrvaška skupina Hladno pivo vas je podprla, ko je zavrnila ponudbo, da bi bila vaša rezerva. Odgovorili so, da če ne pojete vi, tudi oni ne bodo.

Carji so, sam bi enako naredil. Resnično so bili kolegialni in sam bi enako ravnal, če bi nekomu rekli, da ne more igrati, ker je na primer Romun. V tistem trenutku je bilo to hrabro, ker ni kar tako nasprotovati desničarjem.

Pozneje se mi je javil pevec skupine Hladno pivo Mile Kekin. Rekel mi je, bi mi rad nekaj pokazal, ali mi bo všeč. To je bila pesem Atlantida, o deželi, ki ne obstaja več … Vse skupaj se mi je zdelo, da je dobronamerno, da ima lep refren in da je hipijevsko.

Zelo redko sem gostoval pri drugih glasbenikih, mogoče dvakrat v življenju, sicer to ni v moji navadi. Še ljubše pa mi je zdaj, ko je pesem izšla in spremljam komentarje. Večinoma vsi pravijo, da je fenomenalno, le okoli deset odstotkov jih je zelo negativnih. A v tem razmerju to lahko prenesem.

Zaradi glasbe ste videli veliko krajev, dežel … Bi rekli, da vam je dalo življenje na poti še dodatno odprtost duha?

Zagotovo. Kot terapijo bi to priporočil vsakomur, ki je obremenjen s čimerkoli, še posebej ultranacionalistom, rasistom, desničarjem … Rasistom bi pokazal nepozabno lep del Afrike, kjer bi bili do njih vsi neizmerno prijazni.

A zdaj brez šale, drži, da sta potovanje in spoznavanja sveta pomembna v tem pogledu. Izkušnje in znanje imajo pomembno vlogo. Drugače je, če ždiš v svoji majhni državi, kjer ti govorijo, tam čez morje živijo ljudje, ki imajo štiri glave in jedo noge ter roke. Če nečesa ne poznaš, morda lahko verjameš.

Preberite še:

Trendi "Optimist sem, drugega niti ne moreš biti. V našem času je najlažje biti pesimist."
Dragan Bjelogrlić
Trendi Bjelogrlić: Magnifico je v Srbiji precej večja zvezda, kot si misli #intervju
Ne spreglejte