Veličastni Billy Cobham

Že sam velikanski set bobnov na odru je napovedoval spektakel. Ko pa je zanj sedel legendarni Billy Cobham in nekajkrat udaril po njem, medtem ko si je dajal v ušesa slušalke in naravnaval miniaturno monitorsko mešalno mizo, je še pred prvo skladbo postalo jasno, da bomo v Kinu Šiška doživeli nekaj več. In res, skupina je že v uvodnih taktih prve skladbe zazvenela v polnem sijaju. In to kakšnem! Zvok je bil čudovit in izvedba dih jemajoča, spektakularna kot le malokdaj, silovita in hkrati prefinjena. In tako vse do konca, brez odstopanj, brez padcev dramatičnosti.

Cobham je s fantastičnim bobnanjem v nekem smislu dajal pobudo, ostali trije glasbeniki pa so jo v vsakem trenutku nadgrajevali in vsako skladbo pripeljali do čiste zvočne poezije – tiste popolne harmonije sporočila in izvedbe, ki jo v živo uspe ustvariti le izbrancem in še to le tistim najboljšim. Treba je poudariti, da Cobham ni kakšen egocentrik, ki "svoje opravi" z nekaj znanimi skladbami in kilometrskimi solističnimi izleti, ampak je prav raziskovalec, ki vsak nastop izkoristi z odkrivanje česa novega. To se je včeraj v Kinu Šiška še kako slišalo.

Izvrstna ekipa je uprizarjala čisto magijo. Basist Michael Mondesir je trenutno brez vsakega dvoma najbolj vroče ime štirih strun (čeravno je igral petstrunski bas, op.) na jazz sceni. Njegovo igranje je naravnost zunajzemeljsko. Mondesir in Cobham pa sta trenutno morda celo najboljša ritem sekcija na sceni. Niti malo ne zaostajata niti klaviaturist in violinist Christophe Cravero in kitarist Jean-Marie Ecay. Prvi je navduševal tako s soničnim igranjem, briljantno tehniko, izjemnim občutkom, furioznimi klavaturističnimi in violinskimi solističnimi pasažami in toplim zvokom, ki ga izvabljal predvsem iz najnovejšega analognega sintetizatorja. Ecay je kitarist stare šole, odličen tako v jazz in funk okoljih kot tudi v bolj progresivno rockerskih vodah.

Cobham pa je "živ metronom", ki ima za povrh še fantastični groove. In ne samo to, njegov občutek za izvedbo je naravnost neverjeten, poleg tega pa mu tudi po štiridesetih letih ne primanjkuje motiva in neke posebne ustvarjalno-izvedbene zvedavosti, za katero se je zdelo, da je umrla tam enkrat v drugi polovici sedemdesetih z zatonom fuzijske glasbe. Cobham je bil odličen tako v vlogi vodje skupine kot tudi takrat, ko je v, kot že napisano, okusnih solističnih točkah predstavil delček svojega neizmernega bobnarskega znanja. V njegovih solističnih izletih je bilo kaj slišati – od briljantnih in intenzivnih bobnarskih kotaljenj do neverjetnega igranja z dvema palčkama v vsaki roki, ali pa igranja svojega ritma z vsako roko in vsako nogo. Še posebej so bile zanimive miniature, ko je Cobham zapolnil prostor z eno samo palico na enem samem bobnu. Da o čudovitih dialogih skrajno tihih in nadvse glasnih vložkov niti ne govorimo.

Vsekakor je Cobam v sicer nekoliko kratkem nastopu, ki je trajal le uro in pol, pokazal, zakaj velja za enega najboljših bobnarjev in fuzijskih jazz ustvarjalcev vseh časov. Morda še pomembneje pa je, da je Cobham na tisti najbolj iskren in prvinski način spomnil na tisto strast lepljenja glasbenih žanrov starih mojstrov jazz fussiona, ki se je pozneje predvsem zaradi pritiskov založnikov izjalovila v nasilno druženje žanrov in brezčutno preigravanje lestvic. Cobham pa je s svojo odlično skupino in magičnim nastopom pokazal, da je srčnost tudi po toliko letih tista, ki nazadnje vedno zmaga.

P. S.: Preverite tudi odličen slovenski bend The Open Jazz Trio, ki je poskrbel za dober začetek večera. O njihovem zanimivem in nadvse igrivem zlitju novih in starih jazz praks, rocka, funka, ambienta in še česa, kdaj drugič. Ta večer je bil Cobhamov.