V objemu Terese Salgueiro

Potem, ko je na Katedralo Kina Šiška padla tema, so obiskovalci zatrepetali, nastopila je popolna tišina. Po nekaj sekundah so oder počasi in diskretno razsvetlili modrozeleni snopi svetlobe, na njem pa se je pojavila postava, ki je tišino prekinila z nevsiljivo kitaro. Postopoma so se pridružili še kontrabas, harmonika in bobni in ko so v družbi drug drugega dodobra napolnili dvorano, je pred novonastali žarek bele svetlobe počasi in lahkotno prikorakala črna ženska postava. Glasbeno podlago, kjer so prevladovali močni, a ne agresivni bobni, je kaj kmalu osmislil sopranovski vokal. Skrivnostni temni obris so postopoma objele močnejše luči – na odru je stala Teresa Salgueiro.

Portugalska pevka se trenutno mudi na popotovanju po stari celini, kjer predstavlja svoj aktualni album O Mistério. Kot je pojasnila že v našem intervjuju, je svojim poslušalcem tudi včeraj razjasnila, da gre za avtorsko ploščo, na kateri so skupaj z glasbeniki različnih vetrov želeli najti stičišče svojih raznolikih glasbenih ozadij. Ker gre za besedila v portugalščini, je obiskovalcem med koncertom skušala tudi razložiti njihove prevladujoče tematike, katerih rdeča nit je odsev različnih dimenzij človeškega življenja. Dotikajo se recimo tradicije, ljubezni, samote in nostalgije.

Čeprav je portugalščina zapleten jezik, ki sprva deluje trdo, besede v glasbi prevzamejo lahkotno in spevno vlogo. Včeraj je recimo dvorano napolnila glasba, ki je delovala kot fuzija najrazličnejših glasbenih vplivov; vse od portugalske in brazilske tradicije pa do elementov modernejših glasbenih izrazov, nad katerimi je zaplaval in jih omehčal Teresin topel vokal širokega razpona. Tudi sama se je po odru gibala lahkotno, elegantno, skorajda lebdeče, med posameznimi skladbami pa je z besedami, kljub nekaterim temačnejšim temam skladb, z obiskovalci delila ljubezen, veselje do življenja in radost. S svojim čarom, izjemnim vokalom in z risanjem hribovite glasbene pokrajine spremljevalne zasedbe je pevki obiskovalce skorajda uspelo popeljati v gorato pokrajino portugalskega naravnega parka Arrábida ob razburkanem Atlantiku, kjer je v starem samostanu posnela svoj aktualni plošček.

Na koncu se je ob nemalo zahvalah poslovila tudi s skladbo, naslovljeno z nenavadno besedo saudade – edinstveno portugalsko besedo, ki v naš jezik nima dobesednega prevoda, njen pomen pa se, grobo povedano, giblje nekje med nostalgijo, hrepenenjem in pogrešanjem. Ko je skupaj s svojimi glasbeniki graciozno odkorakala z odra, jo je občinstvo še dvakrat priklicalo nazaj. Ko se je vrnila, je med iskrenim zahvaljevanjem svojim poslušalcem že drugič v večeru postregla s pesmijo o svojem najljubšem in hkrati domačem mestu Lizbona – ta je po njenem mnenju izjemno prijazna prestolnica, ki vsakemu prišleku izreče dobrodošlico. Dokončno se je od navdušenih obiskovalcev poslovila z uglasbenimi besedami enega od menihov, ki je v preteklosti bival v samostanu Arrábida.

Prijeten koncert, poln nepogrešljivih človeških emocij, ki so Katedralo napolnile s pomočjo edinstvenega glasu in razburkane glasbene pokrajine.