U2 - Songs of Innocence

Dejstvo, da so U2 svoj zadnji album izdali skupaj z novim iPhonom in Applovo uro, pove precej več, kot naslov albuma, ki s samo skupino nima več nobene zveze. Album, ki ga je dobil vsak Applov uporabnik, si že v samem začetku zapečati usodo kot album, ki bo deležen precej več kritik, kot si jih morda zasluži. Kaj je hujšega za sodobnega poslušalca glasbe kot album, ki ga imajo že vsi, album, ki so ga vsi slišali hkrati, in album, ki je zaradi Applovega finančnega vložka postal rekorder, še preden smo se zbudili in ugotovili, da nas čaka na iPodu.

In medtem ko številni iščejo načine, kako se znebiti albuma, naj namignemo, da ga morda vendarle ni treba takoj zavreči. Album se res začne s precej varnimi skladbami, ki zvenijo kot ostanki z njihovih prejšnjih plošč; The Miracle (Of Joey Ramone), ki so ga predstavili pri Applu, uporabi vse trike, ki se jih je skupina naučila v zadnjih 20 letih, podobno California (There Is No End to Love) in Song for Someone, kjer ne manjka bežno znanih melodij in ritmov, da ne omenjamo, da Bono tako ali tako vedno zvezni enako.

Nekoliko bolj zanimiv del albuma se začne pri Volcano, kjer Bonovi vokali dobijo spremljavo in zvočno obdelavo, ki spominja na njihovo najbolj vznemirljivo obdobje v devetdesetih. Cedarwood Road, v kateri se Bono spominja otroštva in najstniških let, je prijetno temačnejša, medtem ko je eden redkih presežkov albuma skladba Sleep Lika a Baby Tonight. S kovinskim vokalom, glasnejšim basom in nekoliko izpraznjenim ozadjem bi skladbo zlahka uvrstili na njihov album POP, čeprav bi lahko prisegli, da na dan prihaja Bonov alter ego McPhisto.

V podobni maniri se album nadaljuje s skladbo This Is Where You Can Reach Me Now, pri The Trouble pa so ubrali bližnjico, saj se Bonu pridruži še švedska pevka Lykke Li. Prav zadnji del albuma dokazuje, da bi U2, če ne bi čutili pritiska svojega starejšega občinstva, veliko bolj plodno črpali iz skoraj osovraženega obdobja Zoorpe in Achtung Baby, tako pa skoraj nerazumno vztrajajo v pop rock poskočnicah, za katere verjetno računajo, da bi najlažje zadovoljile neodločene lastnike Applovih izdelkov. K sreči pa vedno obstaja druga polovica albuma, ki se je pri U2 že večkrat izkazala za skriti zaklad.