Thrashfest 2011: več kot nostalgija

Letošnja izdaja Thrashfesta je že na začetku postregla s presenečenjem, saj so poleg obljubljene štiriperesne deteljice Heathen, Destruction, Exodus in Sepultura nastopili še pionirji avstralskega thrash metala Mortal Sin. Žal je skupina nastopila pred napovedanim začetkom maratonsko dolge prireditve in vse, kar je avtorju uspelo videti, je bila peščica zelo zadovoljnih gledalcev, ki so se odpravili iz dvorane v preddverje.

Heathen

Ameriški thrash velikani so svoj nastop v Kinu Šiška začeli pred skoraj prazno dvorano. Po treh skladbah pa se je skoraj do polovice napolnila. Heathen so nasuli kopico izjemnih riffov, v njihovi glasbi pa se prepleta brezkompromisna napadalnost s prefinjenim muziciranjem in na trenutke tudi s precej kompleksnimi prijemi. Bendu je po slabe pol ure uspelo povsem prebuditi občinstvo, za katerega se je videlo, da ni prišlo ravno zaradi njih. Žal pa se je že pri Heathen slišalo, da bo tudi ta festival potekal po načelu vse le za zadnjega nastopajočega. Bend je imel namreč zelo povprečen zvok in tako je marsikateri njihov legendarni poudarek izzvenel v prazno oziroma ga sploh ni bilo slišati. V prvih treh skladbah pa sploh ni bilo slišati prehodnih činel in človek si sploh ne more predstavljati, kako moteče je to, dokler tega ne doživiš.

Destruction

Nemški thrash prvaki so bili povsem druga zgodba. Destruction so uprizorili pravi atomski zvočni napad, kakršnega ne doživiš ravno pogosto. Bend je filozofijo klasično zmetaliziranega tria prignal do popolnosti. Od prvega trenutka je imel ubijalsko čist zvok, ki so ga po nekaj minutah nažgali skoraj do praga bolečine. Destruction so na najboljši način izkoristili današnjo tehnologijo in na star način "pristopili k stvari". Klasično metalurgijo so ogulili do obisti, hkrati pa so ji dvignili obrate do, za tiste čase, neslutenih razsežnosti.

Ubijalski boben, parajoč bas in namenoma rahlo počen zvok kitare v kombinaciji z izvrstnim petjem, ki je nekje na meji čistega in tulečega, še danes učinkuje strašljivo in pogubno. In ravno to je bil thrash sredi osemdesetih – zvrst, ki je v metal vnesla napadalnost, hitrost in agresivnost.

Destruction so naredili že kar pošten žur. "Slamalo" se je na polno in pričeske so se vrtele. Za kaj več pa ni bilo časa, saj so Destruction dobesedno mleli in s kompresorsko silovitostjo zabijali vsak poskus daljšega "rajanja". Tudi sam odrski nastop je bil, kljub ne ravno velikem prostoru, ki so ga smeli zasesti člani benda, sijajen. Pevec, basist in kolovodja Schmier je imel podobno kot nekoč Metallica na odru razporejene tri mikrofone in tako je zlahka obvladoval prostor. Bil je pa tudi prvi, ki je ugotovil veliko anomalijo šišenske dvorane, namreč stopnice. Dejal je, da še ni videl "mosh pita" na stopnicah in opozoril občinstvo, naj pazi, da si kdo ne zlomi vratu. Če bi imeli Destruction enake pogoje, kot so jih pozneje imeli Sepultura, bi bili nesporni zmagovalci večera. Za nekatere pa so tako ali tako bili.

Exodus

Po Destruction so kalifornijski thrash giganti zveneli kot orkester iz otroškega vrtca. Pevec sprva ni našel stika z občinstvom. Zvok je bil katastrofalen, zadušen in nič kaj veliko se ni slišalo. Tonski mojster je imel očitno težave z novo tehnologijo, saj je šele nekje na sredini nastopa skupine našel oziroma prav nastavil limiterje. Šele malo pozneje pa je končno naredil pravo separacijo oziroma kompresijo posameznih instrumentov in tako končno ustvaril tisto prepoznavno zvočno sliko skupine, ki še danes zveni enkratno.

Ne glede na zares amaterske težave njihovega tonskega tehnika, so Exodus naredili totalen in sploh največji žur na festivalu. Tisti v prvih vrstah, ki so od navdušenja čisto ponoreli, so začeli plezati na oder, s katerega sicer velika večina ni skočila nazaj med občinstvo, ampak je preprosto legla na roke tistih v prvih vrstah. Ta bolj atraktivna in telesna razsežnost izkazovanja pozornosti skupini, ki je v metal prišla s thrashem, pa ni bila najbolj pogodu navadno prijaznim in mirnim šišenskim varnostnikom, ki so nekatere, ki so se znašli na odru, precej trdo, ne sicer brutalno, prijeli. Za takšne ukrepe sicer ni bilo nobene potrebe, saj je občinstvo precej dobro vedelo, kako je treba v takšnih situacijah. A redarji niso odnehali in so vse večkrat stopali tudi na sam oder. Vsekakor so varnostniki izpadli precej nebogljeno in neizkušeno. Glavni krivec za to pa je kljub vsemu sama skupina, ki razen enega kitarista, ki je enemu varnostniku blago nakazal, da naj ne bo pregrob, so preostali člani početje redarske službe preprosto ignorirali. To je velika napaka. Ice-T je v Hali Tivoli z dvema stavkoma varnostnikom in občinstvu razložil pravila in skakalo se je na veliko brez kakršnikoli poškodb. Anthrax so v Gradcu ob prvem tovrstnem prijemu varnostnike preprosto nagnali z odra, ki mora ostati "sveti prostor". In na tej točki je kredibilnost Exodus in kasneje tudi Sepulture precej padla. Kljub temu so tisti v prvih vrstah med nastopom Exodus v bistvu še "zvozili" varnostnike in vse bolj žurali čisto do konca njihovega nastopa. Zadevo pa je še podžgal pevec, ki je povabil enega oboževalca na oder in sta del skladbe pela skupaj, proti koncu pa je izpraznil "mosh pit" in nato pozval levo in desno stran občinstva naj stečeta druga proti drugi. Čisto na koncu pa je kitarist dal kitaro kar enemu od oboževalcev, ki ga je nadomestil med igranjem konca. Exodus so naredili fenomenalen žur, glasbeno pa niso pokazali vsega, kar znajo.

Sepultura

Legendarni brazilski metalci so bili pred težko nalogo, saj so predstavljali tri albume, na katerih sta ključno vlogo odigrala brata Cavalera, ki ju že dolgo ni v bendu. Skupina, v kateri sta prvotna člana basist Paulo Jr. in kitarist Andreas Kisser ter zdaj že dolgoletni pevec Derrick Green in nova sila, nekaj manj kot enaindvajsetletni bobnar Eloy Casagrande, si s tem ni belila glave. Stare klasike je odigrala na bistveno drugačen način.

Sepultura so danes preprosto drug bend in njihov včerajšnji nastop je bil daleč od tistih tektonskih lomljenj, ki so bila velikokrat tudi daleč od tehnične popolnosti, so pa bila za tiste čase neverjetno rušilna in drugačna. Sepultura so v silovitem nastopu prek starih klasikov pokazali, kakšen bend so danes in ne obratno, kot so to storili vsi pred njimi. Predvsem so Sepultura včeraj izpostavili tehnično popolnost. Green je izvrsten pevec, ki tudi med najbolj tulečimi deli izjemno natančno in jasno artikulira melodije, poleg tega je še zelo dober tolkalec in nenavaden frontman. Tudi oba stara člana sta tehnično zelo napredovala, Casagrande pa je preprosto fenomenalen. Tako Sepultura tisto, kar so nekoč izvajali na meji zmožnosti, danes igrajo z lahkoto in to se je včeraj še kako poznalo. Bend je zvenel podobno silovito kot Destruction. Zvok je imel odličen, celo še nekoliko boljši od nemških gigantov in tudi groove je bil intenziven kot le kaj. Manjkalo pa je malo tiste večne nevarnosti pred totalnim razpadom in tudi kritične note, ki je krasila staro Sepulturo.

Podobno kot Destruction tudi Sepultura niso puščali veliko prostora za udeležbo občinstva. Kakšno konkretnejšo akcijo pa so varnostniki v kali zatrli tudi tako, da so neprestano vdirali na sam oder. Bend pa je bil do izletnikov na oder še bolj ignorantski kot Exodus. Nekdanji kolovodja skupine Max Cavalera tega nikakor ne bi dopustil, kar smo tisti starejši, ki smo Sepulturo nekajkrat videli v stari zasedbi, velikokrat doživeli – tudi v avstrijskem Welsu, ko mu je zlahka uspelo umiriti petnajsttisočglavo množico, ki je nehote polomila slabe varnostne ograje. To pa je tudi tista glavna razlika med novo in staro Sepulturo.

Kljub vsemu pa je bil včerajšnji nastop brazilskih metal velikanov odličen.