Še en triumf Siddharte

Morda je edina prava beseda, ki opisuje akustični koncert Siddharte, ekstaza. Občinstvo je dve uri z vali ploskanja, skandiranja in kričanja spremljalo vsako potezo skupine in pelo od prve do zadnje kitice dobesedno vse, kar mu je bilo ponujenega. Treba je povedati, da se je vse to dogajalo popolnoma spontano. Niti enkrat ni bilo slišati tistih klasičnih pozivov, kot so: "Roke gor", "Zdaj pa vsi" in podobno. Člani skupine so preprosto sedli na posebej pripravljen oder in začeli igrati. Tako intimna in odprta Siddharta ni bila še nikoli. Bend je preprosto dajal, občinstvo pa mu je z jemanjem, petjem in spodbudo vračalo. Skupina in občinstvo so postali eno.

Akustični nastopi so za "električne" skupine vedno poseben izziv in tudi dvorezen meč. Siddharta je izbrala najbolj nevaren in najbolj drzen način predelovanja svojih skladb. Varen način je, da za akustične izvedbe najameš še nekaj dodatnih glasbenikov in po možnosti še kopico gostov ter do onemoglosti obogatiš aranžmaje. Siddharta se tega ni šla. Preprosto so se osredotočili na bistvo in osnove svojih skladb in jih večinoma odigrali na enak način z akustičnimi kitarami, kot jih sicer z električnimi. Imeli so sicer dodatnega tolkalca in sintetizatorje (ne samo klavirja), kar je nekaterim skladbam dalo malo drugačen, a niti slučajno ne slabši pečat.

Kljub temu da so bili brez osnovne "bojne" opreme, kot so električne kitare, elektronike, naviti ojačevalci, pedala in nenazadnje tudi "napadalna" drža, so člani Siddharte zveneli energično in rockersko kot le malokdaj. V Cvetličarni so ponudili le svoje bistvo in to je kopica zares dobro napisanih skladb. V nekaterih, predvsem novejših skladbah je bilo slišati krasne melodije, prehode in obrate, ki jih v izvirnih posnetkih komaj zaznamo. Prav takšni nastopi, seveda, če so uspešni, kot je bil včerajšnji, pa poudarijo tisto zares bistveno in prvinsko lastnost, ki definira vse drugo početje nekega izvajalca. Ravno tu nekje pa se skriva tudi ogovor, zakaj je Siddharta že vsaj desetletje najbolj priljubljena in največja rock skupina pri nas.

V fazi, v kateri je Siddharta zdaj, ko je dosegla pravzaprav vse in še več, so takšne intimne in na nek način do kosti oguljene izvedbe tudi svojevrstna katarza. Siddharta ta trenutek bolj kot karkoli drugega potrebuje očiščenje od vseh grandioznih produkcijskih prijemov, idej producentov, dirigentov in marketinških gurujev, kot tudi očiščenje od takšne ali drugačne vpetosti v glasbene sloge oziroma evropska in svetovna glasbena dogajanja. Tovrstne akustične predelave vedno znova načnejo tisto največjo dilemo avtorjev, kam zapeljati oziroma kako zapakirati osnovno zamisel, melodijo ali besedilo. Tisti največji so takšne dileme vedno reševali s srčnostjo, iskrenostjo, preprostostjo in neposrednostjo. Sodeč po včerajšnjem koncertu, bo Siddharta krenila po podobni poti.