Oliver Dragojević bi najraje zapel s Steviejem Wonderjem

Vse te vrline je izpopolnil in pretvoril v "mediteransko komunikacijo", ki zahteva duhovitost, umirjeno verbalno spretnost, obilno dozo sarkazma in ironije ter umetnost uravnoteženosti na samem robu brezna. Kljub vsemu je Oliver Dragojević ostal Dalmatinec netipičnega estradnega kova.

Prepoznaven je tudi v tujini, leta 2006 je v znameniti pariški koncertni dvorani Olympia začel uresničevati vse svoje otroške sanje. Sledili so koncerti v najbolj znani koncertni dvorani v Carnegie Hall v New Yorku, v prestižni Konzerthaus na Dunaju ter leta 2010 v slavni Royal Albert Hall v Londonu. V Sloveniji smo ga lahko poslušali že večkrat tako v solo izvedbi kot tudi s popularnimi Klapami. Tokrat bo nastopil 9. junija v ljubljanskih Križankah skupaj s številnimi gosti in Big Bendom RTV Slovenija.

V Križankah boste junija nastopili v spremstvu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Kje so bistvene razlike med solo koncertom in nastopom skupaj s številnimi člani filharmonije? Razlika vsekakor je. Biti na odru skupaj s člani svojega benda je precej lažja in manj zahtevna izvedba koncerta kakor igrati skupaj s številnimi člani filharmonije, ki so vajeni izredne natančnosti in usklajenosti, pod taktirko dirigenta. Potrebno je tudi vnaprej pripraviti aranžmaje in seznam pesmi, ki jih bomo odpeli in odigrali ter na nek svojstven način poskušati navdušiti občinstvo.

Bo to vaš prvi nastop z orkestrom RTV Slovenija? Do zdaj sem sodeloval z zajetnim številom godcev iz Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba, Splita in Reke, Zagrebškimi solisti ter drugimi. S člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija se prav tako že dalj časa poznamo, skupinski nastopi in redne vaje z njimi pa so name naredili izreden vtis. Zato sem se nekako odločil obnoviti naše sodelovanje in ponovno združiti moči v enovit nastop v Križankah.

Boste poleg orkestra še koga gostili na odru? Vsekakor. Nastopili bodo tudi moji Dupini in glasbeniki Dražen Bogdanović (saksofonist), Jan Iverić (tolkalec), Ante Gelo (kitarist), Alan Bjelinski (dirigent) in moja malenkost: Oliver Dragojević pevec in pianist.

Imate kakšno posebno željo slišati tujega znanega pevca ali pevko v živo na svetovno znanem odru? Želel bi obiskati koncert Stevieja Wonderja ali celo skupaj z njim odpeti nekaj skladb, to bi bila zame nedvomno velika čast. Poleg tega sem sanjal o legendarnem Rayu Charlesu, vendar je zanj žal prepozno, saj je pred časom umrl. Kljub temu bom ostal pri prvotni želji in upal, da se uresniči.

Morda bi lahko do takrat nastopili skupaj z našim Urošem Perićem? Uroš Perić je zame preprosto genij in vam bom takoj povedal zakaj. Najprej zaradi tega, ker sem ga imel priložnost že dostikrat slišati igrati. Vsi bližnji, ki so poznali Raya Charlesa in se vsakodnevno družili z njim, pa so Perića označili kot njegovega glasbenega naslednika. To je fant, ki zna obuditi duha Raya Charlesa in je kot tak zelo obetaven in zanimiv na jazz in soul sceni.

Vaš zadnji album Noć nek tiho svira ste posneli skupaj s Stjepanom Hauserjem. Pri snemanju gre predvsem za odraz trenutnega počutja; ko sem preplavljen s čustvi, je uspeh pri petju neizbežen. Pomembno je odpeti pesem, ki jo globoko v sebi čutiš in jo skupaj s svojimi čustvi predstaviš poslušalcu, ki se z njo morda poistoveti in posledično izzove različna čustva v njem. To je nekaj, kar šteje in kar ti daje upanje v nekaj več kot samo v površno prepevanje. Kar zadeva Hauserja, vam lahko povem, da je odličen violončelist, s katerim sva posnela devet skladb na omenjenem albumu. Je član dueta 2Cello skupaj z Luko Šulićem, s katerim sta dostikrat nastopala kot predskupina Eltonu Johnu in sta med drugim lani uspela podpisati pogodbo s svetovno priznano založbo Sony Masterworks.