OCENA FILMA: Življenje na smetišču

Novost na sporedu Kinodvora je dokumentarni film Življenje na smetišču (Waste Land), ki pa pravzaprav ni tako nov, saj nosi letnico 2010. Če zanemarimo komplekse nepomembnega trga, ki caplja za drugimi, lahko raje poudarimo to, da je v Kinodvoru na ogled dober dokumentarec, ki je pobral tako nominacijo za oskarja kot nagradi občinstva na filmskem festivalu v Berlinu in Sundanceu.

Čeprav bi se pri "smetiščnem dokumentarcu" marsikdo nadejal pridige o ekologiji, gre pravzaprav za zanimiv portret verjetno najbolj znanega brazilskega umetnika Vika Muniza, hkrati pa za portret ljudi, ki delajo in živijo z največjim kupom smeti na svetu. Smetišče Jardim Gramacho, ki je danes sicer zaprto, je največje zbirališče odpadkov ne le v Riu de Janeiru, ampak na svetu. Tja so namreč v času snemanja dokumentarca (leta 2008) dnevno pripeljali neverjetnih 7.000 ton smeti. Tla so zmehčana, okolje neprijazno, a v njem kljub temu bivajo ljudje z roba družbe, ki so si tam našli delo pobiralcev, imenovanih catadores.

"Bolje takšno delo, ki je vsaj pošteno, kot pa prostitucija," pove ena od delavk, ki se preživlja s prebiranjem reciklažnega materiala. In ravno na to nas opomni tudi en od najpomembnejših likov v filmu – to niso smeti, ampak reciklažni material. Smeti bi bile namreč neuporabne, odpadki, s katerimi delajo catadores, pa so vse prej kot neuporabni.

Tudi v New Yorku živeči umetnik Vik Muniz, ki je odraščal v brazilski faveli, bi lahko zlahka končal kot delavec na smetišču. Namesto tega si je ime ustvaril z družbeno zavednimi umetniškimi projekti, ki jih je ustvaril z uporabo nenavadnih materialov. Med njimi izstopa njegov cikel "sladkornih otrok", portretov otrok s karibskega otoka St. Kitts, katerih starši se preživljajo z delom na plantažah sladkornega trsa. Pri pričujočem projektu, ki ga je na filmski trak ujela britanska režiserka Lucy Walker, se Muniz odloči, da bi rad naredil spremembo v življenju prebivalcev kraja, v katerem je odraščal.

Rezultat je navdihujoča pot od prvega šokantnega srečanja s smetiščem do galerije v Londonu, kjer so na dražbi prodali končna umetniška dela, izkupiček pa namenili zvezi delavcev s smetišča. Bolj kot kupe smeti odstiramo življenjske zgodbe ljudi, ki brskajo po njih in za katere je tudi Muniz sprva menil, da so srečni v svojem majhnem vesolju. Kmalu se izkaže, da so jih v tovrstno delo vendarle prisilile nezavidljive življenjske razmere, s katerimi pa se spopadajo pokončno, s humorjem in filozofijo. Delo z umetnikom spremeni njihova življenja in jim da novo upanje, prav tako pa so tudi sami močno vplivali na Muniza ter ne nazadnje na gledalce, ki spremljamo njihove zgodbe. Obenem opazujemo tudi njihov stik z umetnostjo, sploh sodobno, dokumentarec pa neprisiljeno zapelje v razmišljanje o družbeni in ekološki komponenti umetnosti.

Ne Walkerjeva ne Muniz ne sadita rožic ter ne olepšujeta obupnih razmer. Padec na dno se lahko zgodi komurkoli, a upanje nikoli ne umre in navdih ter povod za odkrivanje lastnih zmožnosti in notranje moči je lahko tudi umetnost. Omeniti je treba tudi izvirno glasbo, ki jo je za film prispeval Moby in čudovito dopolnjuje doživeto in filozofsko filmsko popotovanje. Navdihujoče - tudi za največje cinike.