OCENA FILMA: Srečen za umret

"Celo življenje imam v škatlah," na začetku najnovejšega slovenskega celovečerca Srečen za umret dahne Ivan Gorišek (Evgen Car), 76-letni upokojeni učitelj glasbe in vdovec, ki se pripravlja na to, da bo tudi sam kmalu pristal v škatli. Ali vazi. Na ljubljanskih Žalah si je že kupil parcelo (s pogledom na Alpe!), še prej pa ga čaka neprijetna selitev v dom starejših občanov. Prilagajanje na spremembe, ki jim tudi sicer ni mogel ubežati, je sprva mučno, toda ko med vrstniki spozna upokojenko Melito (Milena Zupančič), znova odkrije voljo do življenja, ob tem pa se nauči še nekaj osnov računalništva. Čakanje na smrt, kot bi lahko črnogledo rekli vsakemu življenju, ki nas ne izpopolnjuje, torej izkoristi dobro.

Z ogledom celovečernega režijskega prvenca Matevža Luzarja, ki se je podpisal tudi pod scenarij, boste dobro izkoristili svoj čas predvsem ljubitelji sedme umetnosti, ki vam je blizu evropska filmska produkcija, pa tudi drugi, ki ste pripravljeni dati priložnost slovenskemu filmu, v katerem glavni junak šteje toliko let kot skoraj celotna mladinska igralska zasedba Hočevarjeve uspešnice Gremo mi po svoje skupaj.

Čeprav je tempo filma, letom osrednjega lika primerno, počasen, je Srečen za umret vse prej kot dolgočasen film. Izpiljena forma – gre za estetsko dovršeno delo, ki ga zaznamujejo izvrstna scenografija, kostumografija, fotografija in režija – lepo služi vsebini, ki je podana spretno in učinkovito, brez odvečnih besed. Zato pa je toliko večji poudarek na klavirski glasbi Drage Ivanuše, ki vtisne filmu neizbrisljiv pečat.

Res pa je, da film, ki se lahko pohvali s tako imenitno in izkušeno igralsko zasedbo, besed niti ne potrebuje. Milena Zupančič, Ivo Ban, Vladimir Vlaškalič, Janja Majzelj, Dušan Jovanović,Dare Valič in pokojni Polde Bibič, če naštejem samo nekatere, so v stranskih vlogah odlični, toda Luzarjevo grenko-sladko pripoved o tem, kako se lahko jesen življenja prevesi v pomlad, pooseblja Evgen Car, ki je z režiserjem sodeloval že pri njegovem kratkem filmu Vučko. Igralec nam z minimalistično igro približa precej nedostopen lik čemernega, redkobesednega in zagrenjenega starca, ki ne želi ugajati, a nam kljub temu počasi priraste k srcu.

Pri njegovih letih bi bilo naivno pričakovati, da se bo Ivan drastično spremenil, transformacija, ki jo doživi, pa je dovolj subtilna, da ji verjamemo. Sreča prihaja od znotraj, zato zadostuje že sam pogled, ki se proti koncu filma otopli, drugače pa ostaja Ivan zvest samemu sebi – redkobeseden in zadržan.

Na prvi pogled bi lahko nekaj podobnega dejali tudi o samem filmu, ki pa še zdaleč ni samo film o upokojencih, vse številčnejši, a hkrati vedno bolj zapostavljeni generaciji. Zgodba, s katero se bo lahko poistovetil praktično vsak, se dotakne številnih tem in motivov – od prilagajanja na spremembe, spopadanja s preteklostjo in odnosov v družini do vprašanja lastništva, krivde ter občutkov osamljenosti in odtujenosti –, ki niso generacijsko omejeni, zato pa so nekateri med njimi še toliko izrazitejši prav v medgeneracijskih odnosih.

Srečen za umret je torej predvsem film o odnosih, o njihovemu vzdrževanju, grajenju in tudi rušenju. Pa naj bodo odnosi med generacijami, prijatelji, sostanovalci, sošolci, družinskimi člani ali ljubezenski odnosi. Medčloveški stiki nas osrečujejo, nanje pa lahko vplivamo sami, dokler jih ne prekine smrt. Vsako življenje ima predvidljiv konec. Srečen za umret je kljub temu optimističen film, saj nam pokaže, da nikoli ni prepozno za nov začetek. Luzar v svojem suverenem prvencu, lahkotnem prepletu komedije, drame in romance, starost res nekoliko romantizira, toda na ta način film približa širšemu občinstvu.

Tiste, ki dobijo že ob sami omembi slovenskega filma ošpice, pa bi rad videl, kako bi se počutili ob ogledu velecenjene Hanekejeve Ljubezni, ki nam ponudi precej bolj surov pogled na starost. Verjetno bi bili nesrečni za umret. Vsi drugi pa smo lahko srečni, da ob pogojih, v katerih delujejo slovenski filmarji, še vedno dobivamo filme, kot je Srečen za umret.