Sreda, 11. 7. 2012, 11.33
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Rock za vse čase
Toma Cruisa si nekoč nismo predstavljali v vlogi mačističnega in šovinističnega motivacijskega govornika v Magnoliji, pa je bil vseeno prepričljiv. Tokrat se je podal v podobno neverjetno kombinacijo naličenega rockovskega zvezdnika iz osemdesetih in … bil malo manj prepričljiv. Ampak glavni vlogi v tej priredbi uspešnega broadwayskega muzikala imata pravzaprav Julianne Hough in Diego Boneta, znan po seriji in skupini Rebelde. Ona je Sherrie, dekle s podeželja, on pa Drew, mestni fant. Kraj dogajanja je Los Angeles, cilj je slava (vmes pa preživljanje z delom za točilnim pultom in s striptizom) in da bi lahko bila zgodba še bolj tipična, obstaja tudi verna županova žena (Catherine Zeta-Jones), ki bi rada preprečila koncert rockovskega zvezdnika Staceeja Jaxxa (Cruise) v zadolženem klubu, ki ga vodita Dennis (Alec Baldwin) in Lonny (Russell Brand). Ljubezni se najdejo, izgubijo in znova najdejo, rock pa ne bo nikoli umrl. Ali nekaj takega.
V ospredju je torej ljubezenska zgodba, medtem ko finančne težave kluba služijo bolj kot izgovor za še nekaj glasbenih točk. Čeprav zveni preprosto, je scenarij že skoraj prepoln obstranskih zapletov in likov, med prepevanjem in sladkobnostmi pa pravzaprav izstopa prav Cruise. Čeprav je kot arogantni glasbeni zvezdnik pogosto smešen (tudi takrat, kjer naj ne bi bil), je njegov lik vseeno zabavna parodija, ki jo je igralec zagrabil z odprtimi rokami. Pri glasbenem talentu bomo sicer zamižali na eno oko (oziroma si zatisnili eno uho), a Cruise kljub vokalnemu manku brez večjih težav zasenči mlada protagonista, Houghovo in Boneto, ki se ne uspeta dvigniti nad klišeje in leseno igro. Pravzaprav sta tako bleda, da ju na platnu človek komaj zazna. Nekaj reakcije poleg Cruisa sprožita le še Baldwin in Brand, še ena zabavna protiutež robotski ljubezenski zgodbi.
Težava Rocka za vse čase je poleg kritičnega primanjkljaja energije prav v tem, da gre za muzikal o čisto pravem rock'n'rollu (okej, o glam rocku), ki pa visi na nikogaršnjem ozemlju med dramatiziranjem in parodiranjem. A največji zločin šele prihaja: glasba. Če v glasbenem filmu ni prepričljiva glasba, ni prepričljivo nič (a ne pretvarjajmo se, da je slabe like uničila slaba glasba, to delo je bilo opravljeno tudi s pomočjo scenarija). Na koncu dobimo celovečerno različico karaok, zapetih manj doživeto in z manj čustvi, kot so jih frizerji uporabili pri tupiranju las.