OCENA FILMA: Priklicano zlo

Pred Amityvillom je bil Harrisville in pred Priklicanim zlom (The Conjuring) je bilo malo morje drugih grozljivk o demonih, ki se polastijo dušic in telesc novih stanovalcev srh vzbujajočih razpadajočih hišk (novogradnje demonov očitno ne zanimajo). Če ste si ogledali eno tovrstno grozljivko (in hišo), potem ste videli vse.

Sodeč po uspehu Priklicanega zla – film je v svetovnih kinematografih zaslužil skoraj 300 milijonov ameriških dolarjev – "strašihiša" ostaja tržna niša. Čeprav gre za reinkarnacijo že videne zgodbe, pa nas Priklicano zlo v nasprotju z veliko večino predhodnih izdaj vsaj dodobra prestraši in s tem izpolni svoje osnovno poslanstvo, kar bi moralo ljubiteljem žanra ob slabi beri kakovostnih grozljivk več kot zadostovati.

Za kaj gre? Piše se leto 1971, Carolyn in Roger Perron (Lili Taylor in Ron Livingston) se s petimi hčerkicami vselita v osamljeno hišo na Rhode Islandu, kjer se kmalu po njihovem prihodu začnejo dogajati nenavadne reči: pogine jim psička, s sten popadajo vse slike, kazalci na urah se ustavijo ob istem času, na Carolynem telesu se pojavijo skrivnostne podplutbe, po hiši se širi neznosen smrad, okolica hiše postane pristajalna steza za mrtve ptice, nemirno pohištvo pa vedno bolj spominja na razglašen simfoničen orkester.

Vse vendarle ni tako brezosebno – najmlajša članica družine si najde celo novega prijateljčka, ki se ji prikazuje v ogledalcu lične glasbene skrinjice.

Smrad in podplutbe še niso tako moteči in fantič v ogledalcu bi lahko bil samo plod dekličine domišljije oziroma posledica osamljenosti, ko pa začne skrivnostna entiteta med spanjem ustrahovati njene starejše sestrice, se obupana starša odločita poiskati primerno strokovno pomoč.

To jima nudita zakonca Ed in Lorraine Warren (Patrick Wilson in Vera Farmiga), izkušena preiskovalca paranormalnega, ki sprejmeta izziv in obiščeta Perronovo posestvo v Harrisvillu, nevedoč, da sta se znašla v najbolj grozljivem primeru svojih karier.

Warrenova sta resnični osebnosti, katerih poročila o bojih s temnimi silami so navdahnila tudi filma Amityville: Hiša groze in Hiša demonov. Povedano drugače: zgodbe vseh treh filmov naj bi temeljile na resničnih dogodkih. Koliko je v tem resnice, težko rečem, prav tako ne vem, ali je opisani primer res najgrozljivejši v karieri Warrenovih, vsekakor pa še noben njun primer ni bil uspešneje prenesen na veliko platno.

Naj vas ozadje zgodbe ne zavede: čeprav naj bi bila ta resnična, so v njej prisotni vsi klišeji, ki si jih lahko zamislimo. Res pa je, da od filmskega ekvivalenta zadimljenega tematskega parka, v katerem na obiskovalce prežijo poskočni okostnjaki, izvirnosti niti ne pričakujemo.

Glavno merilo uspeha je vzbujanje strahu in Priklicano zlo se v tem oziru izkaže, še posebej zato, ker film gledalcu dopusti, da se opre na lastno domišljijo. Za to, da smo prestrašeni, ne potrebujemo posebnih učinkov in hektolitrov krvi, zadostuje že serija preprostih in preverjenih trikov.

Predpogoj za to, da triki učinkujejo, pa je, da med ogledom odmislimo logiko in se vživimo v dogajanje na platnu. Prvo, kar pri filmu opazimo, je njegova visoka produkcijska vrednost. Minimalistična glasbena podlaga Josepha Bishare, viktorijanska scenografija in izpiljena fotografija pričarajo srhljivo vzdušje s pridihom 70., ob katerem se vam bodo naježile kocine.

Scenarij, pod katerega sta se podpisala dvojčka Chad in Carey Hayes (Grozljiva žetev, remake Hiše voska), se osredotoča na človeške like, medtem ko je predzgodba, iz katere izhajajo nadnaravni pojavi, potisnjena v ozadje. Prepričljiva igra odraslih in otrok pristno izkušnjo samo še nadgradi.

Film je režiral James Wan, režiser prve Žage (in producent vseh nadaljevanj), ki je praktično vso svojo kariero posvetil grozljivkam. Toda njegovi prejšnji projekti, vključno z zadnjim – tematsko sorodno, a neprimerno bolj bebavo grozljivko Insidious –, nas niso mogli pripraviti na ta uspeh.

Da, ko junaki ob minimalni svetlobi lezejo v zloveščo klet, ki so jo prejšnji lastniki z dobrim razlogom zagradili (ob vseh skritih prostorih bi morala biti že tako ogromna hiša še enkrat večja), bi gledalci v kinodvorani najraje zakričali. Ne zaradi groze, temveč zaradi jeze nad nespametnim početjem nastopajočih. A če smo gledalci videli že nešteto podobnih grozljivk in natančno vemo, kaj nesrečnike v kleti čaka, še ne pomeni, da so jih videli tudi junaki filma, zato bodite z njimi potrpežljivi.

Če ne verjamete v obstoj demonov, duhov in čarovnic, vas film vanje ne bo prepričal, vendar pa velja upoštevati naslednji nasvet: ko boste po smešno nizki ceni kupovali hišo, ki si je sicer nikoli ne bi mogli privoščiti, se pred nakupom in vselitvijo posvetujte s preiskovalcem paranormalnega, v nasprotnem boste tvegali, da se bo nekaj naselilo v vas.

No, čeprav v Sloveniji cene nepremičnin padajo, se nam glede na te za zdaj še ni treba bati, da bi v njih strašilo. Če seveda odmislimo duhove Hilde Tovšak in drugih propadlih gradbenih baronov, ki se potikajo po Celovških dvorih in še kje drugje – edinih paranormalnih pojavov, ki jih zasledimo v novogradnjah. Bu!

Napovednik filma: