Sreda, 26. 6. 2013, 10.36
6 let, 7 mesecev
OCENA FILMA: Pošasti z univerze
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Dovolj prikupno in zabavno, a tudi nepotrebno, predvidljivo in precej pozabljivo nadaljevanje Pošasti iz omar, ki nas v nasprotju z izvirnikom nikoli ne osupne. Otrokom bo všeč.
Na Pošasti z univerze (Monsters University), nadaljevanje Pošasti iz omare (Monsters Inc.), ene največjih in najbolj priljubljenih Pixarjevih uspešnic, smo morali čakati kar dvanajst let. Vprašanje, če je bilo vredno.
Film je sicer videti čudovito, toda pričakovali bi, da se bo studio v tem času domislil bolj izvirne zgodbe, ki bi opravičevala nastanek nadaljevanja, tako pa gre še za enega v seriji Pixarjevih povprečnih izdelkov, ki bo 100 minut zabaval otroke in kratkočasil odrasle, nato pa počasi zbledel iz spomina obojih. Vsaj do ogleda naslednjega animiranega celovečerca, pa naj bo to Pixarjev ali od katerega drugega studia.
Preprosto premiso filma izda že sam naslov: predzgodba Pošasti iz omare nas popelje v študentska leta enookega Mihe Očnika (Jernej Kuntner s strašljivo motečim dolenjskim naglasom) in kosmatega Janka Sullivana (Iztok Jereb), še preden sta postala prijatelja.
Ko ju spoznamo, sta zagrizena tekmeca, toda dekanka univerze (Mirjam Korbar) ju izključi iz programa strašenja in če želita uresničiti svoje sanje ter postati poklicna strašilca, sta prisiljena sodelovati in skupaj z nefavorizirano ekipo bratovščine Sluza Kapa zmagati na igrah strašenja.
Kakovostna animacija, domiselne akcijske sekvence in ne prav pogoste, a učinkovito razporejene šale poskrbijo, da Pixarjeve pošasti tudi v drugo nikoli ne dolgočasijo. Miha in Janko, ljubiteljem izvirnika bolj znana kot Mike in Sully, ostajata prikupno nenavaden par, nevarnosti, da bi barvite pošasti kakšnega otroka dejansko prestrašile, ni, skozi zgodbo in razvoj glavnih likov pa je lepo izražen tudi nauk o pomenu sodelovanja, skupinskega dela ter odkritja in izkoriščanja lastnih sposobnosti.
Na žalost so omenjeni nauki edina odlika preproste, neizvirne in neambiciozne zgodbe, ki spominja na Harryja Potterja in ognjeni kelih oziroma na katerokoli od neštetih gimnazijskih/univerzitetnih komedij v slogu Maščevanja piflarjev. Otrok to prav gotovo ne bo motilo, česar pa ne morem trditi za odrasle: medtem ko čakamo, da bo zgodba – animirana različica majskih iger, ki bi bila primernejša za neposredno izdajo na DVD-ploščku ali za animirano TV-serijo – dobila zagon, se film že izteče.
Ker gre za preddel (prequel), prvi preddel v zgodovini studia, je zgodba predvidljiva celo po otroških merilih, dejstvo, da v filmu ni konkretnega hudobca, pa občutek nenevarnosti samo še poglobi. Z izjemo stroge dekanke Trdogrebove, ki ji je v izvirniku glas posodila oskarjevka Hellen Mirren, so novi liki vsi po vrsti precej pozabljivi, pogrešamo pa tudi malo punčko Boo, srce in dušo prvega dela, ki se v času zgodbe preddela sploh še ni rodila.
Čeprav so vizualno privlačne Pošasti z univerze najbolj gledljiv izdelek studia Pixar po tretjem delu Sveta igrač, je risanka zaradi lenobne zgodbe samo bleda senca Pixarjevih mojstrovin. Ogled filma lahko brez obotavljanja priporočam otrokom in njihovim staršem, medtem ko bo za starejše ljubitelje izvirnika bolje, da počakajo na DVD-izdajo in se na ta način izognejo Kuntnerjevemu motečemu naglasu.
Napovednik filma:
