OCENA FILMA: Osamljeni jezdec

Visokoproračunski spektakel Jerryja Bruckheimerja, ki ga je režiral Gore Verbinski in v katerem igra Johnny Depp? Sliši se znano. Tako je, medtem ko Pirati s Karibov uživajo na zasluženem dopustu (sklepam, da ne na Karibih), se je ustvarjalna trojica, ki je zakrivila piratsko franšizo, odpravila na Divji zahod in posnela Osamljenega jezdeca (The Lone Ranger) – 250-milijonsko akcijsko komično pustolovščino, ki pa za vesterne ne bo naredila tega, kar so izvirni Pirati pred natanko desetimi leti naredili za piratske filme. Osamljeni jezdec, zametek nove poletne franšize, nas prepelje žejne čez vodo (oziroma puščavo), tako da morebitno nadaljevanje vedno bolj spominja na fatamorgano.

Je še kdo, ki ne pozna Osamljenega jezdeca alias Johna Reida (Armie Hammer) in njegovega pomočnika, ameriškega staroselca Tonta? Sklepam, da večina, saj gre za junaka predpotopnih radijskih in televizijskih oddaj, ki nista ugledala velikega platna že od leta 1981, ko je v kinematografih pogorel Zakrinkani jezdec (The Legend of the Lone Ranger). Ker Depp igra Tonta in ne Jezdeca, je glavni junak filma Tonto. On je tudi tisti, ki nam razloži zgodbo o koreninah teksaškega superjunaka – nekdanjega okrožnega tožilca in rangerja, ki pade pod streli zloglasnega izobčenca Butcha Cavendisha (William Fichtner), a se na povabilo belega konja z onkraj vrne kot živi duh, kar pomeni, da ga ni mogoče ubiti. Superman z Divjega zahoda. Kako zelo razburljivo.

Ko si Hammer po eni uri filma vendarle nadene masko, nas do odjavne špice loči še skoraj 90 minut, med katerimi spremljamo disfunkcionalna prijateljčka na maščevalnem pohodu proti morilcem Ridovega starejšega brata in petih drugih rangerjev (vključno z Reidom, čeprav še vedno ne vem, ali je Osamljeni jezdec v resnici vstal od mrtvih), skupaj z njima odkrivamo zaroto v povezavi z gradnjo železnice, ki poteka po ozemlju Komančev, spoznamo Tontovo predzgodbo, ne uide nam niti Jezdečevo obvezno spogledovanje z nekdanjo svakinjo in novopečeno vdovo (anemična Ruth Wilson), dogajanje pa sklene akcijska sekvenca na vlaku, ki se kar noče končati. Vlak sicer na koncu iztiri, toda zgodba iztiri že veliko prej.

Očitno je morski zrak ustvarjalcem bolje del. Če so bili Pirati s Karibov posneti po tematskem parku, imamo tu dejansko občutek, da smo se znašli na zabaviščnem vlakcu, in to dobesedno, saj se obe veliki akcijski sekvenci odvijata na vlaku. Samo da vožnja z njim ni pretirano zabavna. Divji zahod je tokrat, vsaj za moj okus, preveč divji – beri: predolg, preglasen in preneumen, ob tem pa še preveč nasilen. Pokol Indijancev, zmečkane glave, grožnje s posilstvi (moških in žensk!), izruvano srce, ki ga hudobec poje … še celo prikupni zajčki se izkažejo za nemarne krvoločne zverinice! Znameniti logotip gradu bi se moral obarvati rdeče, saj ne pomnim Disneyjevega filma, ki bi bil tako krvav. Nekakšen Django brez okovov za otroke. Vem, ne gre skupaj.

Nasilen značaj filma sam po sebi še ne bi bil težava, če bi nam scenaristi postregli s koherentno zgodbo, tako pa že tako zmedeno dogajanje nenehno prekinja ostareli Tonto (z absurdno masko, zaradi katere je Depp videti kot postarani Dave na koncu Kubrickove Odiseje v vesolju), ki pripoveduje legendo o Osamljenem jezdecu nekemu mulcu. Preskoki iz leta 1869 v leto 1933 in nazaj v ničemer ne prispevajo k zapletu in gledalca samo motijo, zgodba je zaradi njih še bolj predvidljiva, film pa še daljši. Maske bi morali nositi scenaristi, ki so se podpisali pod to polomijo, in to iz enega samega vzroka – sramu.

K turobnemu vzdušju prispevata tudi puščobni scenografija in fotografija. Sivi Divji zahod v Osamljenem jezdecu je samo bleda slika pokrajine, ki sta nam jo v svojih klasikah naslikala Sergio Leone in John Ford – kot da je puščava zavita v smog –, medtem ko je ču-ču akcija utrujajoče ponavljajoča. Na srečo jo nekoliko poživijo morriconijevska glasba Hansa Zimmerja in buster keatanovski komični vložki Tonta in belega konja, ki pa so enako učinkoviti v puščavi.

Prav prizori, v katerih se vodilna dvojica skupaj s konjem (da, Don Kihot, Sančo Pansa in Rosinant) potika po puščavi, so najbolj razvedrilni trenutki filma. Med zbadljivkami glavnih junakov namreč vsaj malo pozabimo na tragične okoliščine, iz katerih oba izhajata. Hammer je dovolj simpatičen in karizmatičen, da ga čaka uspešna kariera, če bo le izbiral prave projekte (Fincherjevo Socialno omrežje, v katerem je igral dvojčka Winklevoss, je bil dober začetek). Igralec bo z bleščeče belim nasmeškom očaral številne pripadnice nežnejšega spola, še posebej tiste, ki bodo pozabile, da se pod debelo masko njegovega soigralca skriva Johnny Depp, ki je, kot rečeno, glavni zvezdnik filma.

In Depp. Čeprav je videti, da se igralec v vlogah neprilagojenih čudakov ponavlja, je vsaka njegova vloga unikat in Tonto je celo ena boljših v zadnjih letih. Če je bil Jack Sparrow Keith Richards na poživilih, je Tonto Keith Richards na sedativih, obema likoma pa je skupno samo to, da sta trčena, nepredvidljiva in izjemno zabavna. Če bi bil film kakovostnejši, bi lahko Depp celo računal na nominacijo za oskarja, tako pa lahko nanjo mirno pozabi.

Osamljeni jezdec je kot mrtev vran na Tontovi glavi, le da film v nasprotju s ptico nikoli ne oživi. Znameniti vzklik Hi-Ho, Silver! Away!, ki ga Hammer izreče čisto na koncu filma, ko belemu konju z onkraj nadene ime Silver/Srebrni, kaže na to, da so ustvarjalci že sanjali nadaljevanje. Glede na izkupiček v prvih dneh predvajanja bo očitno ostalo pri sanjah, tako da bi moral Osamljeni jezdec vzklikniti Bye-Ho, Silver! Ne da je konj karkoli kriv.

Dobra stvar te viskoproračunske polomije je, da bo lahko Osamljeni jezdec izkoristil prisilen dopust in ga preživel v družbi s pirati. Vsaj osamljen ne bo več.