OCENA FILMA: K Madridu – skeleča svetloba! (Prizori iz razrednega boja in revolucije)

Potem ko je samosvoj francoski filmski ustvarjalec Sylvain George na kritike velik vtis naredil s filmoma Naj počivajo v uporu in Okruški (Moja usta, moj upor, moje ime), v katerih je v Claisu pod povečevalno steklo postavil težke življenjske razmere migrantov, je svojo pozornost tokrat preusmeril na enega ključnih dogodkov, ki so se leta 2011 zgodili v Španiji. S kamero je odpotoval v Madrid in tam spremljal bučno dogajanje na ulicah, kaos množičnih protestov, gibanje, poznano pod imenom 15M.

In če je v svojih prejšnjih filmih vzpostavil samosvojo estetiko, ki namesto barv narekuje popotovanje v črno-beli svet težkih kontrastov, s katerimi poudarja obraze in dejanja ljudi, je to nadaljeval tudi v Madridu.

Kot rečeno, se je George postavil v središče gibanja 15M, gibanja, ki se je maja leta 2011 v zgodovino stare celine navdihujoče zapisalo kot prvo večje protestno gibanje 21. stoletja. S svojo kamero je George skrbno posnel prvih nekaj dni dogajanja na trgu Puerta del Sol, rezultat pa je dve uri in pol dolg kolaž različnih dejanj, sloganov, zvokov, ljudi, besed, idej, misli in razprav gibanja, znanega po svoji heterogenosti, svežini, domišljiji, pa tudi kompleksnosti. In čeprav je v filmu mogoče začutiti zametke kronološkosti in tematske urejenosti, režiser s svojim spremljanjem dogajanja in montažo ostaja zvest dramatičnim in surovim časovnim preskokom, rezultat pa je navidezen kaos. Tudi tudi George ostaja zvest vestnemu spremljanju dogajanja, ne da bi vanj posegal, kljub temu pa je mogoče začutiti politične nianse: čeprav je opazovalec, obenem izkazuje svojo predanost gibanju.

K Madridu – skeleča svetloba! je protestna filmska poezija, ki vsaj navidezno prenaša aktualnost dogajanja, obenem pa, kot že zapisano, daje tudi občutek kaosa. Po eni strani se zdi, da filmsko delo na koncu ne dobi svojega pravega sklepnega dela, a je to po drugi strani tudi pričakovano – navsezadnje je gibanje 15M tako ali tako zaznamoval kaos. S svojim snemanjem protestov proti globalnemu kapitalizmu ter proti lokalnim oblastem in varčevalnim ukrepom George gledalcu daje vpogled v veselje, povezanost, frustracije, upanje, pa tudi obup in neizbežno radikalizacijo gibanja, ki je navdihnilo podobna gibanja in proteste na različnih koncih razdražene Evrope. Po eni strani film navdihuje, po drugi strani pa, glede na stanje v Evropi dve leti po njegovem dogajanju, v ustih pušča grenak priokus.