OCENA FILMA: Ime mi je Li

Sinoči obiskovalci festivala Kino Otok s pomočjo filma na Manziolijevem trgu niso odpotovali daleč – topla, a kritična drama Ime mi je Li jih je namreč popeljala v obmorsko mestece Chioggia v Beneškem zalivu.

Gre za prvi igrani celovečerec italijanskega režiserja Andrea Segra, ki se je pred tem večinoma ukvarjal z ustvarjanjem dokumentarnega filma. Zgodba filma se osredotoča na mlado kitajsko priseljenko Shun Li (Tao Zhao), ki sprva denar služi v rimski tovarni tekstila, potem pa se preseli v Chioggio, kjer s svojo polomljeno italijanščino postane natakarica. Vse zato, da bi odplačala zahtevano vsoto denarja in iz svoje rodne države dobila pomembno pošiljko – svojega sina.

V bar neprenehoma zahaja skupinica ostarelih ribičev, med katerimi izstopa Pesnik oziroma ribič Bepi (Rade Šerbedžija), ki se je sem iz Hrvaške preselil pred približno štirimi desetletji. Med njim in Shun Li se počasi začne tkati vez, ki postopoma postaja vse močnejša – oba začutita, da imata nekaj skupnega, poznanstvo vodi v edinstveno prijateljstvo (morda ljubezen?) med šestdesetinnekajlet starim ribičem in največ trideset let staro mamico.

Kot priseljenca ju druži skupna izkušnja, le da se Bepi svoje domovine oklepa le še v spominu, Shun Li pa živi v kitajski skupnosti, pri svojem delodajalcu, ki mu njena vez z "domačinom" ni preveč pri srcu. Čeprav so se Bepijevi prijatelji kitajskih priseljencev že dodobra navadili, jih globoko v sebi še vedno dojemajo kot vsiljivce – brez zadržkov ga opozarjajo na to, da tako globoko prijateljstvi s Shun Li morda ni najbolj pametno, saj ga bo ta zapeljala in na koncu s podporo kitajske mafije tudi oropala. Medtem ko se stereotipi na italijanski strani sprva ohranjajo le v obliki opozoril, delodajalec Shun Li videvanje z ribičem celo prepove in ji zagrozi, da bo v nasprotnem primeru "ceno za uvoz" svojega sina morala začeti odplačevati od začetka. Zdi se, da gre za zgodbo, ki zgolj zaradi ljubosumja in posameznikove zaprtosti v svoj mali svet tako na italijanski kot kitajski strani rojeva nestrpnost, rasizem in tudi nasilje.

Režiser pripoved filma gradi na resničnih dogodkih. V mestecu Chioggia je namreč preživel del svojega otroštva, kjer je v istem baru, kot ga je mogoče videti v filmu, nekoč delala kitajska priseljenka. Čeprav gre na prvi pogled za težak, otožen film o problematiki priseljencev, v resnici ni tako – Sagre se namreč osredotoča na pripoved o moškem in ženski, ki ju druži podobna izkušnja, na poti do sreče pa ovira popolnoma drugačno kulturno ozadje.

Film slogovno zaznamujejo posnetki majhnega mesteca, z ribami bogatega zaliva, dežja in meglice, v kateri se zrcali prevladujoča problematika filma, ter toplega popoldanskega sonca, v katerem je mogoče uzreti pomen dragocenih trenutkov, ki jih skupaj preživljata Bepi in Shun Li. Čeprav film prvotno ni političen, režiser v njem ne zanika problematike, ki jo rojevajo stereotipi, nestrpnost in rasizem, hkrati pa se več kot očitno osredotoča na to, kaj lepega lahko prinesejo topli, čisti in nezlagani odnosi. Kaj vse lahko prinesejo minute z nekom, ki ti je blizu, in kaj vse pomenijo malenkosti, s katerimi ti lahko ta v najtežjih trenutkih življenja polepša dan? Kaj pomeni ena sama majcena svečka, ki pluje po poplavljenem baru?

Kljub noremu, brutalnemu, neusmiljenemu svetu za vsakega posameznika ostaja iskrica upanja …