OCENA FILMA: Circus Fantasticus

A pustimo filmske vojne nekdanjih zakoncev; na slovenski kulturni praznik je premiero v Kinodvoru doživela Burgerjeva vojna – Circus Fantasticus.

Film brez besed pripoveduje zgodbo o umiranju, kolateralnih žrtvah in bolečini, a tudi o zavezništvu, ljubezni in lepši prihodnosti. Circus Fantasticus poleg imena cirkuške skupine, ki se začasno naseli na dvorišče vdovca, označuje vojno samo. Serijo bizarnih dogodkov, podkrepljenih z ognjem, akrobacijami in občasnimi humornimi vložki.

Burgerjev celovečerec je v mnogih pogledih univerzalen: ni niti časovno niti krajevno omejen, posnet je bil na Kraškem robu in na irski obali, njegovi igralci pa so z različnih koncev Evrope. Ker v filmu ni dialogov, temveč zgolj intenzivna prisotnost (in žalost) igralcev, Burgerjeva vojna nima niti narodne niti verske komponente. Je samo nesmiselna in odveč.

Odsotnost besed Burger nadomešča z glasbo in izjemno fotografijo (Drago Ivanuša in Diviš Marek), obrazi nekaterih igralcev, predvsem Leona Lučeva, pa zaradi življenjskih izkušenj povedo več, kot bi si sprva upali pričakovati. Kljub temu da je Burger potek filma zasnoval na velikih temah, kot so življenje, smrt, bog, se zdi, da v filmu prevladuje predvsem smrt. Ta se v filmu pojavlja v dolgih, včasih kar nevzdržnih prizorih.

Prizore smrti uravnotežuje Circus Fantasticus s svojimi akrobati in klovni (trije iz Cirque de Soleil), ki filmu dajejo prepotrebno barvo, nekaj vedrine in v cirkuških točkah tudi eleganco. Spopad bruhalca ognja s tankom, ki ga je posodila Slovenska vojska, in okraševanje trupel na plaži se bosta verjetno zapisala med kultne prizore v slovenskem filmu, če jih ne bodo preglasila morbidna občutja filma.

Tretji celovečerec Janeza Burgerja, ki je na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najboljši film, je kljub odsotnosti besed izjemno zgovoren film, ki tako z izbiro igralcev kot z ohranjanjem smisla za humor med vsemi vojnimi grozotami med drugim lahko služi kot lep, predvsem pa kakovosten poklon Benigniju.