OCENA FILMA: Čas za improvizacijo

Slovenska džezovska scena je živahna, očitno kakovostna, a brez svojega stalnega prostora pod domačim soncem. Posledično so naši največji džezovski upi raztreseni po Evropi in ZDA, kjer iščejo nove priložnosti in izkušnje, doma pa se še vedno radi družijo na različnih jam sessionih, ki od zaprtja Gajota iščejo različne lokale in prostore, kjer, kot je povedano v filmu, ostanejo, dokler se ne pritožijo sosedje. Film Čas za improvizacijo zvesto naslovu spremlja življenja osmih slovenskih džezistov, med njimi tudi Jureta Pukla, ki je v soboto dobil nagrado Prešernovega sklada. V režiji Tine Lešničar se zgodbe namreč prepletajo zgolj z rahlimi narativnimi usmeritvami, s precejšnjo količino glasbe pa spletejo tako vsebinski kot tudi glasbeni prerez scene.

Glavno dodano vrednost seveda prinašajo vpogledi v zaodrje, v vaje izjemne Kaje Draksler, Nikole Matošića, v domače življenje Janija Modra, ameriško izobraževanje Žana Tetičkovića, pa tudi poučevanje Igorja Matkovića v Ljubljani, kjer mu eden od učencev pove, da je kraj svojega nadaljnjega izobraževanja izbral na podlagi jezika, ki ga tam govorijo, ob čemer Matković simpatično pripomni: pa ravno pred kamero si mi moral to povedati.

Marko Črnčec in Cene Resnik spregovorita o premagovanju ega v glasbi, kar je vsaj s filozofskega stališča zagotovo eden od vrhuncev filma, prav tako dvomi Igorja Lumperta, da njegova glasba morda še ni dovolj dodelana za predstavitev enemu od uglednih glasbenikov. Njihove dvome in ambicije iz druge perspektive osvetljujejo številni tuji džezisti, ki jih bodrijo na njihovih samostojnih poteh v tujini, a kot se izkaže v posnetkih skupnih nastopov, so največja podpora glasbenikom glasbeniki sami.

Kot je na pogovoru v Kinodvoru povedala režiserka, so med snemanjem, ki je trajalo približno dve leti in med katerim se je nabralo za več kot sto ur materiala, upali, da se bo vmes v Ljubljani ali Mariboru odprl kakšen nov džez klub, ki bi ga uporabili kot vrh narativnega loka, a se to ni zgodilo, zato je bila v pripovedne namene uporabljena selitev Jureta Pukla z Dunaja v New York. Njegovo delo je letos nagradil Upravni odbor Prešernovega sklada, kar pa je Pukl, podobno kot v filmu Kaja Draksler, označil predvsem za nekaj, kar precej več pomeni njegovim staršem, ki tako dobijo potrditev, da so odrekanja njihovih otrok za potrebe džeza upravičena.

Čas za improvizacijo je lep poklon slovenskim džezistom in redkim džezistkam, ki se po zaslugi obilice slikovnega in zvočnega materiala ne zateka zgolj h govorečim glavam, kot je to pogosto v navadi domačih dokumentaristov, temveč ob glasbi prosto pot prepusti tudi sliki, na primer posnetkom narave, mest in prostorov.