OCENA FILMA: Čas po Zemlji

Se še spominjate časov, ko je ime M. Night Shyamalan zagotavljalo dober film? Časi so se spremenili in zdaj je tu čas po Vasi ob gozdu, Podvodni deklici, Dogodku, Zadnjem gospodarju vetra in Čas po Zemlji (After Earth). Čas, ko je Shyamalanovo ime postalo kletvica, česar so se zavedali tudi producenti te akcijske znanstvenofantastične pustolovščine – režiserjevega temačno zvenečega imena ni niti v napovedniku filma niti na posterju. Zato pa je tu Will Smith! "Saj potem niti more biti tako slabo." boste dejali. In se zmotili. Gre namreč za eno najslabših Smithovih vlog v enem najslabših filmov leta. Depresiven niz Shyamalanovih polomij se nadaljuje.

Režiser se je v svojih filmih očitno dokončno odpovedal nepričakovanemu preobratu; učinek, ki ga je dosegel s Šestim čutom in Nezlomljivimi, bi danes lahko dosegel le tako, da bi posnel film, ki bi bil vsaj približno gledljiv. Edino presenečenje tega zmazka je, da igra v njem ne več tako sveži princ z Bel-Aira drugo violino, medtem ko ima glavno vlogo njegov sin, Jaden Smith. Nekakšen Kinder Surprise torej, še posebej glede na to, v kakšnih, oprostite izrazu, jajcih sta se znašla.

Za kaj gre? Čas po Zemlji nas popelje tisoč let v prihodnost, ko je bilo človeštvo prisiljeno zapustiti naš uničen planet (spomnite se Pozabe). O življenju na Novi Primi, kamor so se ljudje naselili, ne izvemo drugega kot to, da bo Will Smith, ki igra v filmu spoštovanega in napol čaščenega generala Cypherja Raigea, čez tisoč let enako priljubljen kot danes in da bo Jaden (v filmu Kitai) še vedno capljal za očetovimi stopinjami.

Detajli o rečeh, kot je ljudem sovražna vesoljska rasa, ki jo film omeni natanko enkrat, niti niso tako pomembni, saj še preden dobro dojamemo, kaj pomeni duhovanje (če poenostavim: gre za sposobnost preslepitve slepih pošasti, imenovanih urse, ki so jih vesoljci ustvarili tako, da zavohajo človeški strah), že obtičimo na neobljudeni Zemlji prihodnosti z moškim delom dinastije Smith in eno od teh urs, ki so jo rangerji privlekli s seboj za urjenje mladih kadetov v duhovanju – edinimi preživelimi v nesreči vesoljskega plovila. Ker ima ata Smith polomljene noge, se mora sinko Smith odpraviti na 100 kilometrov dolgo pot do repa plovila, v katerem je oddajnik, ob tem pa poslušati nergavega očeta, ki mu prek sporazumevalne zapestnice bere levite. Če mu ne uspe, bosta oba umrla. Smola, predvsem za gledalce.

Film nas poskuša prepričati, da se je vse na neposeljeni in nenavadno gozdnati Zemlji razvilo za ubijanje ljudi. Prej za dolgočasenje ljudi, res pa je, da me je od dolgčasa skoraj pobralo. Jaden na svoji poti sreča nenevarne hijene, divje svinje, eno kačico in enega pajkca, ki mu ne skrivijo niti lasu, nekaj več težav mu povzročajo malo večje divje mačke in opice, s katerimi tekmuje v šprintu, medtem ko mu prijazen orel, podoben tistim iz Hobita, celo pomaga. Večjo biotsko raznolikost in nevarnejše živalske primerke srečamo v Kočevskem rogu.

Kot da bi spremljali Igre lakote z enim prestrašenim tekmovalcem: mali Smith veliko teče, pleza in joka, malo celo leta, veliki Smith filozofira o strahu in nevarnosti, gledalci pa komaj čakamo, da se Kitai na vrhu Gore pogube spopade z urso in se iz cmeravega otročeta spremeni v moža. Ne zato, ker bi se veselili njegovega duhovanja, temveč zato, ker vemo, da se bo s tem dejanjem film končal. Priznam: prvič se mi je zgodilo, da sem želel v kinu malo zadremati, kar bi tudi storil, če mi tega ne bi preprečevali Jadenovi glasni histerični izpadi, ki so tako neprijetni, da sem si med filmom zatiskal ušesa.

Malemu v bran je treba omeniti, da je ena od teh urs – slepih hibridov med pošastjo iz Osmega potnika, gosenico in mravljo – pred Kitaievimi očmi zaklala njegovo sestrico Senshi, medtem ko je ta jedla suši. Glede sušija se šalim, toda ob takšni duhamorni in slabo posneti izkušnji, ki jemlje sebe tako prekleto resno – film je tako depresiven, da je Smithova jokavka V iskanju sreče v primerjavi z njim videti kot Gola pištola –, gledalcu ne preostane drugega, kot da se zabava po svoje. Možje v črnem, toda na pogrebu.

Če sta želela Will in Jaden preživeti skupaj več časa, sta si za to izbrala napačen projekt. Drugače je, če je želel Will sina kaznovati ali pa mu na praktičnem primeru pokazati nevarnosti Hollywooda, kjer na igralce na vsakem koraku prežijo slabi projekti. Preprostejša vzgojna metoda bi bila, če bi ga prisilil k ogledu Divjega divjega zahoda.

Glede M. Nighta Šabalana je že skrajni čas, da ta razmisli o menjavi poklica. Za nočjo se vedno zdani, toda šesti čut mi pravi, da se to v primeru njegove kariere, ki se je svoj čas zdela nezlomljiva, ne bo zgodilo. Znamenj je dovolj, mučen Čas po Zemlji, izgubljen čas, je samo najnovejše v vrsti.