Mi2 "prevrnili" Cvetličarno

Skupina Mi2 je prav poseben fenomen slovenske glasbene scene. Na začetkih, ki segajo 17 let nazaj, je bil Mi2 duet, ki je na sceno vdrl s skladbo Črtica, precej bizarno kombinacijo elektronike, rocka, polomljenega rapa in precej kritičnega, čeprav na videz humorno zastavljenega besedila. Mi2 so šele v nekaj naslednjih letih po kar številnih kadrovskih zamenjavah postali pravi bend. Razširjena zasedba je slogovno tiste malo bolj trendovske vložke z začetkov hitro odstranila in se prelevila v kleni kitarski rock bend, ki se vedno drži zdravega, bodisi bolj tradicionalnega bodisi bolj alternativnega, rock'n'rolla in samosvojega pristopa k skladanju, predvsem pisanju besedil. Ta so poglavje zase. Mi2 se, podobno kot Lačni Franz, poigravajo s štajersko folkloro, predvsem po sporočilih in metaforiki pa imajo njihova besedila umetniško vrednost. Poleg tega Mi2 skozi precej obešenjaški, če že ne kar črni humor dostikrat sporočajo precej hude stvari, ki močno razjedajo našo družbo in v osnovi določajo karakter tistega, čemur pravimo slovensko. Od te formule, ki je v primeru skupine bolj drža, Mi2 v naslednjih petnajstih letih niso odstopili niti za ped.

S trdim delom in odličnimi nastopi so iz majhnih klubov hitro napredovali do večjih prizorišč. Slabo desetletje veljajo Mi2 tudi za eno največjih slovenskih koncertnih in tudi festivalskih atrakcij. Na tej točki se Mi2 precej razlikujejo od preostalih rock skupin, ki se jim je preboj med največje po večini zgodil v enem trenutku. Mi2 so si ga prigarali in hkrati rasli kot bend. Tako niti ne preseneča, da je bilo letošnje leto za skupino sploh najuspešnejše in, verjemite, ni jih veliko, ki imajo po sedemnajstih letih delovanja še toliko dati in povedati kot Mi2. Bend je očitno kot (štajersko?) vino, starejši je, boljši je, in to v primeru Mi2 ni le fraza.

Tisto, kar se je dogajalo včeraj v Cvetličarni, je bilo predvsem praznovanje vseh dosežkov Mi2 in po svoje tudi praznovanje zvestobe njihovega občinstva. Že pred koncertom je bilo opaziti številne skupinice, ki so prišle z vseh koncev Slovenije. Večina je bila jasno s štajerskih koncev, ni pa manjkalo niti Gorenjcev in Primorcev. Še najmanj obiskovalcev je bilo iz ljubljanskega konca, kar ni nič narobe. Mi2 so imeli letos že skoraj 50 koncertov in so zagotovo že nastopili tudi v krajih, od koder je prišla večina občinstva. Decembrski koncert v Cvetličarni, ki je bil že njihov tretji po vrsti, pa postaja nekakšno tradicionalno praznovanje skupine in nekakšen vsakoletni svečani konec turneje, čeprav bodo Mi2 tudi letos imeli do konca leta še nekaj koncertov.

Mi2 so igrali sproščeno, a hkrati praktično brezhibno. Ta njihov napredek je očiten praktično vsako leto, kar je nekako prav neverjetno. Sam koncert je imel dober dramatski lok in boljšega zaporedja skladb bend skoraj ne bi mogel sestaviti.

Za vse preostalo, kar se je dogajalo na več kot dveinpolurnem koncertu, pa ne obstaja veliko besed. Že od uvodnih taktov, ki jih je kar precej obiskovalcev zaradi prepoznega odprtja dvorane poslušalo zunaj, je bilo slišati nenormalno glasno petje, in to celotnih skladb. In občinstvo vse do konca ni niti za trenutek prekinilo zares glasnega petja, ki ga v Cvetličarni vsaj spodaj podpisani še nisem slišal. (Še najbližji, a še vedno z velikim zaostankom, so bili Prljavo kazalište in Elvis Jackson.) Vmes pa je občinstvo še skakalo kot zmešano, ploskalo, skandiralo, vpilo, tulilo in imelo skoraj ves čas dvignjene roke. Vse skupaj je delovalo kot dobro režiran in že neštetokrat ponovljen prizor, ki ga bodo v Cvetličarni ovekovečili za kakšen videospot ali film. Tu je treba omeniti še eno zelo nenavadno stvar. Bolj je bilo besedilo igrane pesmi tragično, glasneje in z večjim nasmeškom ga je občinstvo pelo. In človek tako pomisli, da je tipična slovenska lastnost tudi to, da najhujše probleme napademo z nasmeškom in nekakšnim čudnim zanosom, kot da jih ne bi povsem razumeli.

Vsekakor je bil koncert Mi2 izvrsten, po kemiji, ki sta jo ustvarila skupina in občinstvo pa naravnost neverjeten.