Sreda, 24. 12. 2014, 12.56
8 let, 6 mesecev
Marko Naberšnik: Filmskega ustvarjalca rad primerjam s športnikom
Filmski režiser, sicer tudi predavatelj televizijske režije na ljubljanski AGRFT, Marko Naberšnik se je s 183.093 ogledi v času predvajanja Petelinjega zajtrka v zgodovino slovenskega filma do leta 2011 vpisal kot režiser najbolj gledanega filma vseh časov. Pred tremi leti ga je sicer prehitel Gremo mi po svoje. Kmalu za tem je prišel Naberšnikov drugi film Šanghaj. V zgodovini slovenskega filma je ostal kot najdražji film. In kako se bo v zgodovino slovenskega filma vpisal njegov tretji celovečerec z naslovom Gozdovi so še vedno zeleni, ki obuja spomin na prvo svetovno vojno? "Kot slovensko-avstrijska koprodukcija, kar ni pogosto. Kot film, ki je posnet z mednarodno igralsko ekipo, izključno z zasebnimi sredstvi. Kot film, ki je bil predstavljen na največjem azijskem filmskem festivalu A-kategorije v Šanghaju. Film s svetovno distribucijo. In film, ki spomin na prvo svetovno vojno zaznamuje iz slovenske perspektive. Govori namreč o soški fronti. Posnet je v avtentičnem jeziku tistega obdobja, nemščini, a je vseeno tudi slovenski film."
Ko ste v Ljubljani predstavljali film Gozdovi so še vedno zeleni, ste poudarili njegovo sporočilo: nesmiselnost vojn, ki je posledica neiskrenosti vladajočih elit in klavrnih napak politike. O tem ne moremo govoriti le v pretekliku. Film ima dve plati. Ena je ta, da je pobuda avstrijskega producenta in soscenarista Roberta Hoffererja. To, da letos zaznamujemo stoto obletnico začetka prve svetovne vojne, je bil le eden izmed razlogov za snemanje filma. Druga plat so ideja, njegova sporočilnost in čas, v katerem je nastajal. Obdobje obujanja spomina na prvo svetovno vojno bo trajalo vse do leta 2018, zato bo film aktualen še prihodnja tri leta, glede na to, da smo na koncu leta 2014.
Eden od motivov za snemanje filma o soški fronti je tudi vaš osebni spomin, povezan z vašim pradedkom? To, da se je moj pradedek boril na soški fronti in bil tam ranjen, je dodatni vzgib za snemanje, ni pa razlog. Kot otroku mi je o vojni veliko pripovedoval. Še danes hranim njegovo sabljo in del uniforme. Predmeti, ki nosijo spomin na tisti čas in nanj, so med snemanjem postali resnična vez med nekoč in danes.
Film je zavezan zgodovinski točnosti, za kar ste poskrbeli v sodelovanju z zgodovinarji. So se vam ob pripravi na film odprli kakšni novi pogledi na prvo svetovno vojno? V procesu priprave smo se veliko pogovarjali z lokalnimi društvi, zgodovinarji ter obiskali slovenske in avstrijske zgodovinske muzeje. O soški fronti smo prebrali veliko literature. Zgodovinska točnost pri našem filmu je nujna, saj je spomin, še posebej v Sloveniji, na to obdobje zelo živ. Muzeji so ob obletnici pripravili posebne razstave, sistematično predvajajo dokumentarne filme o tem času, tudi člankov na to temo je veliko, zato je bila zgodovinska točnost nujna. Ta je posebej vidna v pravilnih vojaških činih in pri komunikaciji po vojaškem telefonu, ki je osrednji rekvizit v filmu.
Ob zgodovinski točnosti pa film prežema tudi univerzalno protivojno sporočilo. Nesmiselnost vojne smo sami neposredno čutili ob razpadu Jugoslavije in naši desetdnevni vojni, ki je bila na srečo kratka. Takrat smo bili ena država, na neki način bratje, potem pa se je zgodil trenutek, ko smo streljali drug na drugega. Takrat sem imel 18 let in spomnim se, kako sem zaznal neverjeten absurd nastalega položaja. Del mojega sorodstva je iz Hrvaške in spominjam se, kako nelogično se mi je zdelo, da je bila praktično čez noč med nami in njimi vzpostavljena meja. Seveda se je v političnem zakulisju razpad kuhal že dlje, a za nas preostale se je vse zgodilo v tistem poletju. Prav ta osebna izkušnja je bila eden od spominov, kamor sem se, vsaj v čustvih, med snemanjem vračal.
Prva svetovna vojna pa je bila prav tako nesmiselna na več načinov. Že zato, ker je bila to pozicijska vojna. Vojaki so se bojevali na frontah, na dokaj majhnem območju. V strateško-vojaškem smislu je to način bojevanja, ki je danes izumrl.
Prva svetovna vojna se je dogajala predvsem na frontah, na bojiščih. Prva svetovna vojna velja za zadnjo pozicijsko vojno, saj so boji potekali večinoma na frontah. Prva svetovna vojna realnega zmagovalca ni prinesla, le veliko frustracijo na vseh straneh. Takrat v cesarstva povezana Evropa je razpadla na veliko majhnih držav in začela se je risati današnja evropska ureditev. Zgodovinarji pravijo, da je konec prve svetovne vojne pomenil čas, ko se je začela kuhati druga svetovna vojna. V času med vojnama so sledile socialne in gospodarske krize, začel se je vzpon nacionalizma.
Ob zgodovinski temi ne gre mimo razmišljanja o sedanjosti. Omenili ste svoje doživljanje razpada Jugoslavije, težko razumevanje nastanka meja med nekdaj povezanimi državami. Kako se ob tem počutite v vlogi mentorja televizijskega prenosa proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki slavi ravno nastanek nove države? Proslava je trenutek pogleda nazaj na to, kaj smo dosegli kot država, kaj politično in kaj osebno kot državljani. Proslava bi vedno morala biti čas, ko smo enotni. Gre za dogodek, namenjen državljanom. Ne vidim je kot trenutka, ki slavi razpad, temveč nastanek. Proslava ni motiv, ki bi rušil državo, temveč jo sestavlja. Na osebni ravni bi jo lahko primerjal z božično družinsko večerjo, ko se zbere vsa družina. Nekako je to trenutek, ko smo si vsi bližje. Ravno druženja, še posebej neformalna, nam lahko velikokrat pomagajo preseči razlike.
Sam sem bil pri letošnji izvedbi proslave ob dnevu samostojnosti v vlogi mentorja televizijskega prenosa. Letošnja proslava je potekala v izvedbi in organizaciji Univerze v Ljubljani, tako da gredo zasluge za odlično vsebino sodelujočim študentom in njihovim mentorjem.
Kako pa vidite proslavljanje države v trenutku, ko stanje v državi ne ponuja prav veliko zadovoljstva? Nezadovoljstvo je res zelo vidno in je posledica večletnega obdobja, ki je povezano tudi z odnosom do Evropske unije. Razlogov je veliko. Tudi ta, da ne najdemo pravega identifikacijskega položaja. V kakšnem odnosu je Slovenija z Brusljem? Smo samostojni, hkrati pa smo deležni zelo veliko konkretnih zahtev iz Bruslja. Spet smo v podobnem položaju, kot smo bili v kontekstu Jugoslavije. Slovenija je sicer samostojna, a ne neodvisna od Bruslja.
Medtem ko v vašem filmu vojak in ranjeni stotnik čakata in upata na rešitev, govorita o stvareh, ki so imele še pred vojno smisel. V tem bi lahko videli alegorijo današnjega časa krize, ki v okove spravlja našo sedanjost in hkrati nekako spodnaša tudi prihodnost. Na eni strani imamo film o prvi svetovni vojni. Obujamo torej spomin na obdobje, ki je povzročilo razpad številnih političnih sistemov, obdobje velike krize. A če to vprašanje prenesemo na danes, sploh v razmerju do prihodnosti, menim, da prihodnost tako ali tako ni nekaj samoumevnega. Je pa razlogov za optimizem danes precej več. Živimo v sistemu, ki nam kljub vsemu dovoljuje, da se o prihodnosti sprašujemo in jo sooblikujemo. To seveda ni vedno lahko. Včasih se to zgodi skozi proteste, kdaj skozi civilno iniciativo, včasih se to zgodi v parlamentu. Pomembno je, da živimo v okolju, ki kljub težavam omogoča tudi razvoj in napredek.
To, da ni vse rožnato, pa čutimo prav vsi. Skozi kulturo in šolstvo, ki je zaradi finančnih omejitev vse bolj okrnjeno. Upravljanje je vse bolj podobno izrednim razmeram. Čutimo razkorak med želeno in mogočo prihodnostjo. A kot poudarjam, še vedno živimo v sistemu, v katerem o tem lahko razmišljamo, čeprav ni nič več samoumevno.
Vprašanje je, ali je kdaj kaj samoumevno? Res je, nič ni nikoli samoumevno. Ko beremo zgodovinske knjige, samo tiste iz časa našega štetja, lahko vidimo, kako se je vedno vse dogajalo v dinamičnem procesu. A seveda nas čas, v katerem živimo, veliko bolj zadeva kot preteklo dogajanje. Vsaj v Evropi, čeprav svet ni v ravnovesju, se mi zdi, da je kljub vsemu veliko možnosti soodločanja. In vsa ta razmišljanja nam ponuja tudi spomin na prvo svetovno vojno.
Vaš film je lahko tudi eden od povodov za širše tovrstne razmisleke? Po premieri se je ob navezavi na film zvrstilo veliko člankov, razmislekov o tem obdobju in njegovih prepletih s sedanjostjo. Moja predhodna filma Petelinji zajtrk in Šanghaj, ki sta bila pri občinstvu sicer dobro sprejeta, nista sprožila toliko objav kot ta zadnji. Članki o filmu obstajajo tako v Sloveniji kot Avstriji, o njem so pisali tudi v Makedoniji, Turčiji, na Hrvaškem … Možnosti za primerjavo, kaj je Evropa pomenila nekoč in kaj pomeni danes, se ponujajo zaradi filma, pa tudi zato, ker gre za stoto obletnico začetka vojne. Film je posnet ob pravem času. Čez štiri leta takšnega filma najbrž ne bi imelo smisla snemati.
Gre pri tem za neke vrste ustvarjalno preračunljivost, pragmatičnost? Vsak film ima svoj čas, zato je za film o prvi svetovni vojni seveda idealen čas ravno zdaj. Idealen za razmišljanje o tem obdobju, spominjanje nanj in za razmislek o njegovem sporočilu.
Kdaj režiser ve, da so igralci, ki jih izbere, pravi? To vprašanje bi razširil. Kdaj veš, da je pri filmu nekaj prav? Vedno gre za intuicijo. Film oz. na splošno umetnost je nekaj podobnega kot šport, težko se ustvarjanja učiš iz knjig. Seveda se učiš veščine, tako kot se športnik uči osnovne tehnike. A tega se relativno hitro naučiš, nato je pomembno, da ostaneš v ustvarjalni kondiciji. Gre pravzaprav za kombinacijo številnih stvari, nekaj pa je odvisno tudi od sreče. S tem imam v mislih predvsem to, kakšen prostor film najde v določenem času, kar pa ni odvisno le od ustvarjalca.
Petelinji zajtrk je tako na primer našel svoj prostor v komercialnem zatišju. Nastal je v času, ko je bila Severina zelo popularna, tako zaradi svoje pevske kariere kot osebnega življenja, ki je bilo zanimivo za medije. Šanghaj, ki je bil posnet v romščini, je bil aktualen tudi s tega vidika. A vseh teh stvari ne izbiraš zavestno. Seveda pomisliš na kontekst, a na čisto vse ne moreš. Več dejavnikov je pomembnih. Enako velja za odgovor na vprašanje, kdaj veš, da so igralci pravi. Ko v njih verjameš. Če verjameš sam, potem verjame tudi vsa ekipa.
Kako se vam je spremenil odnos do filma, odkar ga ustvarjate? Film je potovanje, in ko veš, kako težko ga je narediti, spoštuješ vsakega. Ne glede na to, ali je film uspešen ali ne, vsakega spoštujem, ker vem, kako se je morala ekipa potruditi, da ga je naredila.
Ne glede na končni rezultat spoštujete vsak film zaradi vloženega dela. Torej ste prizanesljivi gledalec? Če rezultat ni uspešen, lahko razumem, kje se je zalomilo. Nekaj je konstruktivna kritika, ko razmišljaš, kaj bi bilo dobro in ali bi se dalo kaj izboljšati, drugo pa je osebni kritični pogled. Ta pri meni v odnosu do filma temelji na razumevanju. Resnično spoštujem vsak film, ker vem, kako težek in dolgotrajen je proces nastajanja filma.
Snemanje filma Gozdovi so še vedno zeleni je bilo še posebej težko, saj je potekalo v visokogorju. Film smo posnet z nižjim proračunom 300 tisoč evrov. Zaradi nižjega proračuna je seveda ekipa manjša, kar pomeni, da posamezniki opravljajo več stvari, kar je seveda naporneje. Zahtevno pa je bilo tudi snemanje na 2200 metrih v izjemno nepredvidljivih vremenskih okoliščinah. Vreme se je v gorah menjavalo iz minute v minuto. Od sonca, vetra, snega do dežja. Tam smo bili v neprestani bitki s časom in ekipa je bila obremenjena.
Snemalnih dni je bilo relativno malo. Res je, v 17 dneh ne bi mogli posneti Petelinjega zajtrka ali Šanghaja. A ta projekt je to dovoljeval, predvsem zaradi manjšega števila prizorišč. Bila so le štiri.
Gozdovi so še vedno zeleni je vaš prvi film, ki se ga niste lotili na podlagi knjižne predloge. Izhodišče za scenarij je bila producentova zgodba, ki je tudi soscenarist filma. Pri nastajanju scenarija iz knjižne predloge je lažje zato, ker pisatelj zgradi značaje likov. To je namreč najtežje. V prihodnje se bom sprehajal med enim in drugim.
Nastanek filma Gozdovi so še vedno zeleni so omogočila zasebna sredstva. Ali svojo odgovornost v vlogi režiserja, če gre za zasebno ali javno financiranje, razumete drugače? Odgovornost zame kot režiserja je enaka. Ker si želim dobrega filma, je zame pritisk vedno enak. Odgovornost pri meni je zakoličena predvsem z mojim odnosom do filma. Vedno se vse dogaja na relaciji med mano in filmom. Razlika pri tem, ali gre za javna ali zasebna sredstva, je le v poti do denarja. Pri javnem skladu je to pot razpisov, pri zasebnih producentih pa so pomembni osebni odnos, številna dogovarjanja in pogajanja.
Menite, da ste s tem prepričali Roberta Hoffererja? Je on poiskal vas ali vi njega? Na podlagi mojega predhodnega dela se je on obrnil name. Pri zasebnem vlagatelju je pomembna osebna simpatija in to, da verjame vate. Konec koncev so razmerja v filmu tako intenzivna, da bi jih lahko primerjali z zakonom. Gre za zaupanje in odobravanje. Verjetno je velik poklon za ustvarjalca, če se zasebni vlagatelj obrne nanj? Dober je občutek, ko veš, da so se ti še nekje odprla vrata in da ti ni treba vedno čakati v vrsti. Javni filmski sklad je sicer nujno potreben za ustvarjanje filmov, še posebej v Evropi, ne le v Sloveniji. Ni majhna le slovenska, temveč vsaka evropska kinematografija. Velike so le indijska, hollywoodska in kitajska kinematografija, ker imajo velik trg, zato imamo v Evropi sistem skladov, ker le na tak način lahko ohranimo svoj filmski jezik. Kakšna so bila pričakovanja zasebnega producenta do filma? Robert Hofferer se je zavedal, da na neki način delamo umetniški film in da zato ne nagovarjamo množičnega občinstva. Zaradi tega se je odločil, da bo sodeloval z nižjim proračunom, ki se mu bo na dolgi rok tudi povrnil.
Lahko pričakujemo nadaljevanje tega filmskega zakona med vami in Hoffererjem? Film je uspešen, pri kritikih je odlično sprejet. S filmom smo prepotovali že skoraj večino evropskih festivalov, pa tudi svetovnih. Predvajali so ga v Angliji, Nemčiji, Franciji, Turčiji, na Kitajskem … Sicer pa smo s slovenskim in avstrijskim producentom še vedno v stikih.
Je pa film nepredvidljiv. Do zdaj sem posnel tri filme, načrtoval sem jih devet. Nekateri so bili že zelo daleč, a trije so se zgodili. Negotovost filmskega poklica spoznaš šele, ko začneš delati pri filmu. Ta negotovost je skupna vsem, tudi če si filmski ustvarjalec v Hollywoodu. Tudi Stanley Kubrick ni realiziral vseh svojih scenarijev.
Je to frustrirajoče? Sam to primerjam z življenjem. Toliko truda vložimo v delo, odnose in vase, a na koncu vse mine. Na to skušam gledati skozi duhovni vidik – življenje je minljivo. Minljivost, ki zadeva film, sem sprejel. To želim predati tudi svojim študentom. Zavedati se morajo, da je to del našega poklica in da zaradi tega nima smisla obupavati. Vztrajnost šteje.
Kaj je še del vašega poklica? Ko se odločiš za film, se temu zavežeš z vsem, kar si, in z vsem svojim življenjem. Film se ti zarije pod kožo. Ni vmesne poti. Ne moreš živeti malo s filmom, malo ne, živiš z njim ali brez njega. Sam rad filmskega ustvarjalca primerjam s športnikom, pri katerem je zasebno življenja težko ločevati od profesionalnega. Film je neprestano s tabo in zahteva veliko truda. To je popolnoma drugačna izkušnja za ustvarjalce kot gledalce, ki film nato spremljajo v prijetnem, udobnem okolju. Lahko ga gledajo na zmenku, z družino, so na toplem, si privoščijo popovko. Za to, da obstaja tista slika, ki na platnu traja uro in pol, je potrebno res veliko truda.
Zvok pokovke, ki ste jo omenili, ob filmu velikokrat ni prav prijeten, še posebej ko gre za vojno tematiko filma. Ko film končaš, gre ta svojo pot. Ena pot je tudi njegovo predvajanje in ogledi v multipleksih. A to niti ni težava. Predstavljajte si, da film prodajo v drugo državo in sinhronizirajo. Ali celo to, da nekdo celotno vsebino filma bere. Zgodi se lahko, da ga predvajajo v dvorani, kjer ni ustreznih tehničnih parametrov in so tako izjemno čudne barve slike. S svojimi filmi sem že vse doživel.
To boli? Moram reči, da to res kar malo boli. Doživel sem na primer projekcijo filma Šanghaj, ki je imel v izvirniku lepe in tople barve, a ker pri projekciji niso bile ustrezne nastavitve, je bil skoraj ves čas predvajanja zelen. Ker s filmom potujem, vidim toliko svojih filmov, kot je projekcij.
Tudi vzdušje ob gledanju filma je verjetno vedno drugačno ... Zato imam še posebej rad festivalske projekcije, na primer na ljubljanskem Liffu, kamor pride občinstvo že pripravljeno na to, da jih bo film nagovoril. V multiplekse pa gredo ljudje predvsem zaradi sprostitve.