LMFAO

Kalifornijski dvojec, stric in nečak, sta eden od najbolj nadležnih pojavov preteklega poletja. Njuna skladba Party Rock Anthem se je namreč vse poletje "svaljkala" po vrhovih glasbenih lestvic in na koncu postala Billboardova pesem poletja. Primerjava z uspešnostjo skladbe Telebajskov na britanskih glasbenih lestvicah leta 1997 je neizbežna.

Preostanek njunega sicer drugega albuma po vrsti, Sorry For Party Rocking, ne zveni dosti drugače. Nezahtevnih besedil o popivanju in zabavanju ne zmanjka, še več, ko se končno nehata posvečati "party rockingu", začneta prepevati o hot dogih in polivanju s šampanjcem.

Vsekakor se albumu pozna, da se LMFAO kdaj družita tudi z Davidom Guetto, o čemer pričajo njune nezahtevne elektronske melodije z evropskim pridihom devetdesetih, le da Guetta pri svojem početju ohrani vsaj nekaj sloga. Človek bi si mislil, da bo takšna glasba umrla skupaj s kasetami, a žal ni tako.

Sicer pa LMFAO zvenita točno tako, kot sta videti, njuna glasba pa še najbolj spominja na akterje iz resničnostnega šova Jersey Shore, ko s pestmi vračajo udarce ritmu. Kratica, ki sta si jo prisvojila za ime, žal ne napoveduje nobenih humorističnih presežkov, le nadaljevanje bizarnih vzklikov k popivanju, kakršne smo lahko slišali že v skladbi Shots na prejšnjem albumu.

Album LMFAO lahko kljub poletni uspešnici mirno preskočite.