OCENA FILMA: Razbijač Ralph

Ralphovo življenje ni prijetno. Živi na odpadu, medtem ko se njegovi kolegi zabavajo v večstanovanjski hiši, ki jo poskuša že 30 let porušiti. Ralph je namreč melanholičen protijunak osembitne arkadne igre v slogu priljubljenega Donkey Konga, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da hudobci v računalniških igrah ne dobivajo medalj. Ralph živi v senci serviserja Srečka, a njegovega prispevka, čeprav je bistven člen igre, nihče ne ceni, ali kot potoži sam: "Težko z veseljem opravljate svoje delo, če te zaradi njega nihče ne mara."

Na trideseto obletnico igre, ko sodelavci pripravijo zabavo, na katero ga niti ne povabijo, Ralphu prekipi. Po sestanku skupine za samopomoč hudobcev se mu ponudi priložnost, da dobi čisto pravo svetlečo medaljo, in Ralph je odločen, da jo bo izkoristil. Težava je v tem, da se mora v ta namen pretihotapiti v sodobno in precej nasilnejšo igro Herojščina (Hero's Duty), prvoosebno streljačino, v kateri ga na poti do medalje čaka roj kibernetičnih žužkov. Kar ni še nič v primerjavi z gokart dirkalno igro Sladki vrh (Sugar Rush), v kateri se znajde na koncu svoje pustolovščine in kjer spozna navihano deklico Vanelopo fon Švic. Igro obvladuje norčavi kralj Kandis, toda izkaže se, da je nekaj kislega v deželi sladkorja.

Kaj nas dela junaške in kaj nas definira kot slabe – predsodki drugih ali naša lastna dejanja? Ali lahko spremenimo to, kar smo? To so nekatera osrednja vprašanja, ki jih postavi Razbijač Ralph, najnovejša animirana pustolovščina studia Disney in celovečerni režijski prvenec Richa Moora, ki je pred tem režiral številne epizode risank Simpsonovi in Futurama.

Konkurenca res ni velika, toda Razbijač Ralph je morda celo najboljši film, ki temelji na videoigri oziroma videoigrah. Osrednja igra je sicer izmišljena, kar pa se izkaže za prednost, saj se scenarij ne omejuje na zgodbo, ki bi bila preveč vezana na eno samo igro in njeno mitologijo. Svet arkadnih (in drugih) računalniških iger služi samo kot ogrodje za zgodbo o prijateljstvu, pogumu in sprejemanju samega sebe, hkrati pa je film tudi lep poklon resničnim igram, ki so v obliki igralnih avtomatov, nagnetenih v igralnih salonih, praktično že izumrle. Vsaj v Sloveniji.

Ideja, da si lahko osamljen tudi v predsedniškem apartmaju, je preprosta, vendar lepo izražena. Vizualno film predstavlja odmik od Disneyjeve klasične animacije, kar je glede na okolje dogajanja tudi razumljivo. Animacija, ki se prilagaja različnim igram, morda ni tako zelo dodelana kot pri Pogumu, ki ga je Disney posnel v sodelovanju s Pixarjem, vendar je še vedno dovolj simpatična, energična in sveža, da je prijetna za gledalčeve oči.

Gre torej za sodobno animirano brezčasno zgodbo, postavljeno v retro okolje arkadnih računalniških iger. Okolje, ki odpira domišljiji prosto pot in v katerem imajo animatorji priložnost ustvarjanja čudovitih novih svetov, ki jih v konkurenčnih izdelkih še nismo videli. Zgodba se zdi na trenutke raztreščena, toda na koncu se vse pospravi na svoje mesto in sestavi v film, ki ob akciji, humorju in preprostih pesmicah prekipeva od energije, vendar pri tem nikoli ne pozabi na like in na čustva.

Če odmislimo dejstvo, da je slovenskim gledalcem v kinematografih na voljo samo sinhronizirana različica, v kateri se ne izrazijo prednosti izvirnih improviziranih dialogov, ni na Razbijaču Ralphu nič takega, kar bi morali popraviti. Ne glede na to, ali bo risanka prejela medaljo (beri: oskarja), gre za enega najboljših animiranih celovečercev leta 2012!