Kdo si upa rešiti Sfingino uganko?

Luč sveta je ugledal dolgo pričakovani in napovedovani igrano-dokumentarni film Sfinga. Po novinarski konferenci, na kateri so se predstavili prav vsi sodelujoči ustvarjalci in nas popeljali v svet alpinističnega stremenja za osvajanje mogočnih gora, ki mamijo s svojo nedostopnostjo. Sfinga je eden najbolj markantnih delov severne Triglavske stene, ki je zaradi 300-metrskega gladkega stebra tik pod robom stene, v kateri so komaj opazne razčlembe in veliki previsi, alpinistom dolgo predstavljala nerešljivo uganko, imenovano Sfinga po znameniti mitološki Sfingini uganki in videzu tega dela stene, ki izrisuje ženski obraz. Smer velja za tehnično najtežji vzpon v Sloveniji.

Film se začne s pripovedjo Sfinge kot mitološkega bitja – iz njenega drobovja se povzpnemo na površje, na skalo in ugledamo dva alpinista, ki se trudita zabiti klin v eno od njenih razpok. Sfinga nas s svojo pripovedjo ponese v svet mitologije in njenega pogleda na osvajanje gora, nato pa gledalca spremljata dve zgodbi – ena se dogaja v sedanjosti, v kateri se dva mlada alpinista (igrata ju Gregor Kresal in Miha Kajzelj, ki sta Sfingo prva preplezala v prostem slogu) odločita, da bosta poskušala Sfingo preplezati v prostem slogu, druga pa je zgodovinska – kako sta se istega podviga leta 1966 lotila znana alpinista Ante Mahkota in Peter Ščetinin (ki ju prešerno odigrata brata in alpinista Anže in Miha Marenče).

Dokumentarnost filma gledalcu poleg čudovitih posnetkov narave in vratolomnih previsnih sten postreže tudi z nekaj alpinističnimi razlagami o plezanju in zgodovini osvajanja severne Triglavske stene, pohvalna pa je tudi zamisel, da so prav vse vloge odigrali slovenski alpinisti in plezalci, ki so na tak ali drugačen način povezani s Sfingo – med drugim se v vlogi prijateljice pojavi Martina Čufar, ki je kot prva plezalka preplezala smer, v vlogi natakarice Natalija Gros, ki bo (morda) prva, ki bo Sfingo splezala na pogled (slovarček: to pomeni, da bo prišla pod steno in jo skušala preplezati brez predhodnega ogleda smeri) idr., na koncu pa se na vrhu Sfinge glavnim junakom filma pridružita še »živi legendi« Ante in Peter, ki o premagovanju uganke povesta še nekaj zanimivosti iz prve roke. Piko na i doda še base jump padalec, ki se z vrha Sfinge ob glasbi Siddarte požene v prepad in nam steno ob spremljavi skupine Siddharata steno »razkaže« še v hitrem preletu. Vratolomno in dih jemajoče.

Pri tem levji delež zaslug za film nosi tudi ekipa snemalcev, ki je za snemanje potrebovala precej več kot le nekaj mesecev v studiu in veliko poguma, "ko se ti tla postavijo pokonci in okrog tebe in pod tabo ni ničesar", kot je na novinarski konferenci o svojem strahu med snemanjem priznal direktor fotografije (in edini neplezalec v ekipi, ki je to za potrebe filma moral postati) Matej Križnik.

Sfinga je med alpinističnimi filmi s svojo idejo o prepletu dveh igranih zgodb, ki se na koncu združita v eno, gotovo sveža popestritev (večinoma smo vajeni filmov o poskusih spopadanja z določnim "problemom", kot plezalci pravijo težjim smerem), ki je kljub naturščkom v igralskih vlogah gledalcu na humoren način uspela prikazati tisto, kar še posebej nealpinistom ni nikoli jasno: kako gore alpiniste z nedostopnostjo mamijo v svoje stene in jim postrežejo z nepopisnim zadovoljstvom, ko jih osvojijo. Ali kot v filmu zapoje pokojna žena Anteja Mahkote Marjana Deržaj: "Ostane pest spoznanj in prgišče sanj, spominov sto za stare dni."