Katy Perry – Prism

Temačnega albuma, ki ga je lani napovedovala sveže ločena Katy Perry, na koncu vendarle nismo dočakali. Ločitveno glasbo so namreč na njenem novem albumu nadomestili (kot pravi sama) švedski plesni pop in kopica spodbudnih verzov za samopomoč, o čemer priča že uvodni singel Roar, v katerem Katy pobere vse bojevite verze iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Prism tako namesto pričakovane mešanice Adele in P!nk, ki sta razhod s fantom/možem povzdignili v svoj glasbeni žanr, prinaša skladbe, ki se skušajo približati okusu "današnje mladine", še posebej v Dark Horse z Juicy J, ki po udarnem refrenu vsakič zapade v basovsko jamranje, in v This Is How We Do, ki slovi po domislici "Mariah Carey-oke". Šaljive poskočnosti ne manjka niti v Walking on Air, za katero se zdi, da je ušla iz beležke Dj Boba, medtem ko je Birthday organski podaljšek Last Friday Night s prejšnjega albuma.

A Katy Perry na novem albumu bolj kot poskočnice za mladino, v katerih blestijo predvsem vedno udarni refreni, uspevajo bolj umirjene skladbe, ki so skrajno nalezljive. Legendary Lovers vsebuje bollywoodske prizvoke, ki presenetljivo hitro prenehajo biti nadležni, medtem ko se Unconditionally, Double Rainbow in Ghost počasi, a vztrajno zasidrajo v uho, saj zvenijo precej bolj iskreno kot nazdravljanje žurerjem, ki so denar za najemnino porabili za alkohol v klubu.

Prism ima tako številne svetle trenutke, a se zaradi dobre uvrstitve na lestvicah ni otresel trikov, ki so delovali že na Teenage Dream. Ta se je po številu uspešnih singlov izenačil z Jacksonovim Thrillerjem, zato bi bil pretiran odmik od skrajnega popa z občasnimi perveznimi dodatki skoraj nespameten. Čeprav se Katy Perry svojih napovedi ne drži vedno, se obljuba o morebitnem folk albumu sliši več kot obetavna.