Spotkast
Petek, 22. 5. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Spotkast z Evo Cimbola
Barbara Čeferin o družini in možu Aleksandru: Vedno smo ostali zelo povezani #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,76
V tokratni epizodi Spotkasta je Eva Cimbola gostila fotografinjo, galeristko in ustanoviteljico Galerije Fotografije Barbaro Čeferin. Pogovor je bil iskren, topel in poln razmislekov o intuiciji, družini, svobodi, ustvarjalnosti in življenju ob soprogu, ki zaseda eno najbolj izpostavljenih funkcij v svetu športa.
Barbara Čeferin že več kot dve desetletji vodi Galerijo Fotografijo, edino zasebno fotografsko galerij pri nas, ki danes deluje v Centru Rog v Ljubljani. Galerija skozi razstave, knjigarno in projekte predstavlja domače ter tuje fotografe in pomembno soustvarja slovenski fotografski prostor. Sama priznava, da je v svet galeristike vstopila brez izkušenj.
"Nisem bila umetnostna zgodovinarka. Študirala sem španščino in etnologijo. Fotografija me je preprosto potegnila vase," je povedala in dodala, da je galerijo odprla predvsem iz iz želje, da bi fotografi in fotografska umetnost v Sloveniji dobili prostor, ki si ga zaslužijo. "Vedno sem imela rada tudi knjige. Že od začetka sem imela v galeriji kotiček s knjigami, danes pa se je to razvilo v pravo knjigarno. Združevanje fotografije in knjig mi je bilo vedno zelo blizu."
Barbara Čeferin je fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije, specializirane za umetniško fotografijo v Sloveniji.
"Vedno sem poslušala intuicijo"
Barbara se opisuje kot človeka intuicije. "Vedno, kadar sem se prav odločila, sem poslušala intuicijo. Mislim, da sploh ne znam drugače. Res pa je, da danes z leti poslušam tudi razum." Ob tem se nasmehne in prizna, da jo je v življenju včasih bolela glava, ker je šla "z glavo skozi zid", namesto da bi poiskala vrata.
Prepričana je, da ljudje z leti pogosto zanemarimo stik s seboj, intuicijo in naravo. "Mislim pa, da se zdaj mogoče spet malo vračamo nazaj. Da bomo spet več poslušali intuicijo in naravo. Upam samo, da ne bomo mi tisti, ki bomo vse to uničili."
"Ljudje pravijo, da se nisem spremenila"
Mnogi Barbari Čeferin pravijo, da je kljub življenju ob Aleksandru Čeferinu ostala zelo prizemljena. Sama ob tem hitro popravi sogovornike. "Ne vem, če bi rekla, da sem prizemljena. Vedno sem bila bolj sanjava. Tudi precej naivna," pove iskreno.
"Vedno, ko sem se prav odločala, sem poslušala intuicijo," pravi Barbara Čeferin.
Veliko ljudi ji sicer pravi predvsem to, da je ostala enaka tudi po tem, ko je njen mož postal predsednik UEFA. "Midva sva šla kar s tokom. Nikoli prej nisva bila prevzetna in to mi je še danes zelo tuje. Seveda se z leti spreminjamo in zagotovo sem se tudi jaz, ampak mi smo bili zadovoljni z življenjem prej in zadovoljni smo tudi danes."
Otroštvo med bloki, športom in filmom
Ko govori o otroštvu, ji oči zažarijo. Odrasla je na Kodeljevem, kjer so otroci cele dneve preživljali zunaj. "Bila sem zelo fantovska. Imam šest let starejšega brata in ves čas sem sledila njemu. Igrali smo nogomet, košarko, bili smo ves čas zunaj."
Posebej rada se spominja igranja košarke pri Slovanu, kjer so bili mladostniki med seboj močno povezani. "V nekem obdobju nas je bilo na dvorišču med bloki tudi sedemdeset." Njihov sosed je bil režiser Jože Pogačnik, ki je med opazovanjem otrok dobil idejo za film Šport na ulici in vanj vključil vse otroke iz soseske. "Če je bilo prvenstvo v hokeju, smo igrali hokej. Če je bilo nogometno prvenstvo, smo igrali nogomet. Bili smo res športni otroci."
"Žal mi je, da niso nikoli izkusile te svobode brez telefonov," o svojih treh hčerkah pove Barbara.
"Otrokom manjka svoboda brez tehnologije"
Danes imata z Aleksandrom Čeferinom tri hčerke različnih generacij. Najmlajša je stara 21 let, srednja 24, najstarejša pa 33 let. Že med njimi vidi velike razlike. "Žal mi je predvsem to, da niso nikoli zares izkusile svobode brez mobitelov in interneta." Čeprav vidi tudi dobre strani tehnologije, ni prepričana, da smo ljudje dovolj zreli, da bi iz nje znali vzeti samo dobro.
"Se mi pa zdi, da se stvari počasi spet spreminjajo. Da se otroci mogoče malo odmikajo od tega." Prepričana je, da imajo odrasli pri tem veliko odgovornost. "Otroci nas opazujejo. Tudi vnukinja vidi telefone, vidi fotografiranje. Moramo biti pazljivi, da nismo odrasli preveč na telefonih."
Galerijo je gradila brez izkušenj
Barbara odkrito pove, da na začetku ni znala niti napisati računa. "Nisem imela pojma o poslu. Bili pa sta ogromna želja in močna volja." Pri tem je imela veliko podporo moža Aleksandra. "Tudi ko so bile pod črto rdeče številke, me je podpiral. Vedno je rekel, da tega ne delam zato, da bom ustvarila dobiček, ampak zato, ker dajem dodano vrednost drugim ljudem."
"Neke moralne norme so se zelo spremenile. To me moti," komentira stanje v današnji družbi.
Danes priznava, da se je skozi leta naučila tudi vodenja in poslovnega dela, čeprav jo še vedno najbolj vleče ustvarjalnost. Dolga leta je bila urednica fotografije pri reviji Jana, a je ob uredniškem delu močno pogrešala fotografiranje. "Pogrešala sem stik z ustvarjanjem. Zato mi ogromno pomeni, da še vedno fotografiram v teatru in da imam stik z umetnostjo."
Svoboda ji pomeni ogromno
Beseda, ki se je med pogovorom večkrat ponovila, je bila svoboda. "Svoboda mi ogromno pomeni. Čeprav ta svoboda ni vedno lahka." Priznava, da jo je življenje naučilo tudi tega, da ni treba vedno iti z glavo skozi zid. "Danes raje poiščem vrata in si kakšno stvar olajšam."
Ljubezenska zgodba z Aleksandrom Čeferinom
Z Aleksandrom Čeferinom sta hodila na isto srednjo šolo, današnjo Gimnazijo Poljane, spoznala pa sta se šele mnogo let kasneje. Srečala sta se na poroki. "Od prvega dne sva se pogovarjala, kot da se poznava že vrsto let." Pri njem jo je najbolj očarala njegova nežna in človeška plat. "Vedno je bil kavalir. Družina mu še danes ogromno pomeni."
Aleksander in Barbara Čeferin leta 2016
Ko je prevzel funkcijo predsednika UEFA, so doma veliko razmišljali tudi o selitvi. "Hčerke niso želele iz Slovenije. Tukaj so imele šolo, prijatelje, življenje. Zato smo ostali doma." Kljub zahtevni funkciji Barbara pravi, da nikoli ni imela občutka, da bi bila družina veliko brez njega. "Vsak prost trenutek je izkoristil za nas. Vedno smo ostali zelo povezani." Imata pa velikokrat zelo različni mnenji oziroma, kot pravi Barbara, se njuna mnenja krešejo večkrat na dan, ampak v osnovi, v pomembnih stvareh sta vedno složna.
Kako danes Barbara in njena družina živijo ob eni najbolj izpostavljenih funkcij v svetu nogometa, kako se spopadajo s stresom in kaj jim v življenju največ pomeni, pa v celoti razkriva v pogovoru v Spotkastu. Vabljeni k poslušanju!
