"Kako naj v grobi in radikalni družbi olepšam stvari?"

Prvega aprila letos so izdali prvi del albuma DNA D, ki je bil nekakšen preizkus, kaj lahko skupina, ki nekaj velja na slovenski glasbeni sceni, posname v najkrajšem mogočem času. Surove skladbe so morda koga presenetile, a vse to je del procesa, za katerega pevec skupine Dan D Tomislav Jovanovič - Tokac pravi, da si z njim skušajo spodnesti tla pod nogami. Prvega novembra bo album DNA D dobil nadaljevanje, dan prej pa ga bo mogoče slišati v Kinu Šiška.

Letos kar nekaj slovenskih skupin s koncerti ali albumi praznuje obletnice, Big Foot Mama in Društvo mrtvih pesnikov 25, Siddharta in MI2 20. Vi jih boste 20 praznovali naslednje leto. Se vam zdi, da se nam dogaja nekakšna nostalgija po devetdesetih? Izredno sem vesel, da je Big Foot Mama razprodala Stožice, res si zaslužijo praznovati 25 let na ta način. Osebno pa nisem tako nostalgičen, ne maram obletnic, mogoče zato, ker se ob obletnicah spomnim, koliko časa sem že tukaj. Za zdaj se še upiramo s tem, da smo ustvarjalni, to je edino, kar nas zanima.

Skupine, ki danes veljate za nekakšne "rock royalty", ste svojo zgodbo začele v devetdesetih. So bili takrat idealni pogoji ali so danes toliko slabši? Takrat se je po vojni zgodila nekakšna luknja, kar sem čutil tudi sam kot prišlek, ko sem prišel v Slovenijo. Takrat so bile aktualne veselice, drugega pa ni bilo veliko in če si se takrat sam pri sebi malo potrudil, si lahko tudi kaj naredil.

Ne vem, zakaj danes to ni več mogoče, verjetno imamo preveč informacij in posledično preveč želja, mogoče tudi bendi niso tako vztrajni, počakajo leto, dve, in če se jim nič ne zgodi, grejo izdelovat čevlje. Mislim, da smo skupine, kot so Big Foot Mama, Siddharta, Elvis Jackson in mi, postale institucije, ne zato, ker bi to želele postati, ampak zato, ker smo res delali na sebi. Preden je nam uspelo, smo deset let intenzivno delali.

V Slovenijo ste iz Karlovca prišli leta 1992, med vojno, verjetno so vam takrat po glavi rojile druge stvari kot ta, kako ustvariti glasbeno institucijo … Spomnim se, kako sem takrat ostal brez zemlje in brez ljudi, brez stičnih točk, ki so mlademu človeku pomembne. Vse, kar sem imel, je bila glasba. To je bila edina stvar, ki je definitivno bila. Mogoče me je ravno ta nesreča, ta nesrečni splet okoliščin, zaznamoval tako, da sem si tega toliko bolj želel in zato v to toliko več vlagal. Nisem hotel, da bi bile moje pesmi neslišane.

Spremljate današnje begunce skozi lastno izkušnjo? Mogoče na drugačen način kot drugi ljudje, ki te izkušnje nimajo, da. Jaz sem dejansko bil "izbeglica", torej nisem si želel sodelovati v nobeni vojni in sem šel. Najbolj me moti to, da se vprašanje beguncev postavlja kot politično vprašanje, ampak bi moralo biti samo moralno. Vsi smo ljudje in zdaj se je pokazalo, kdo je kakšen. Osebno bi dal vsakemu možnost, kakršno sem dobil sam. Vem pa, da to ni mogoče, še posebej pri taki količini. Je pa zame nekdo rekel, da sem najboljše, kar je k nam "naplavilo z juga". To je bil kompliment.

Aprila ste izdali nekakšen album za pokušino z naslovom DNA D. Novembra napovedujete novega. Bo šlo zgolj za nadgradnjo aprilskega? Aprilski album je bil refleksija na novembrsko ploščo. Tako nas je srbelo, da bi nekaj pokazali ljudem, vedeli pa smo, da ne smemo pokazati točno tega, kar bomo izdali novembra. In še zdaj ne znam točno povedati, kaj prihaja, ker smo še vedno v fazi nadgrajevanja, spreminjanja.

Za aprilsko refleksijo smo si pa rekli: če smo toliko garali in če nekaj veljamo, naredimo v čim krajšem času nekakšno retrospektivo naših misli, našega otroštva, ko smo se začeli ukvarjati z glasbo, nekakšen čisti punk rock, prijem, pri katerem se bomo počutili dobro in neobvezno. Aprilska plošča to zagotovo je, novembrska je pa travma.

Za aprilsko ploščo ste dejali, da je časovni stroj v leto 1985 … Nekaj takega, ja, ko si rečeš, kako je bilo takrat, smo komplicirali? Nismo, bila je samo želja, globoko vdihneš in prižgeš, ni pomemben zvok, če si v glavi zamisliš, da je to to, potem to je to. Da kaj takega lahko počneš danes, je luksuz. Novembrska plošča je pa vse drugo kot to. Kako skozi vajo in izpopolnjevanje pridemo do tega, da bomo 1. novembra oziroma 31. oktobra ob tem blazno sproščeni. To je moja velika želja.

Kaj pa ste poslušali leta 1985? Mislim, da sem bil takrat zelo velik fan EKV.

Tako kot danes tisti, stari okoli 20. To mi je všeč, ker EKV je bila skupina, ki je bila takrat radikalna v prostorih, kjer so "harali" Bijelo Dugme pa ti etno rockerji, proti katerim nič nimam, ampak EKV so ubrali težjo pot in takoj sem se z njimi glasbeno povezal.

Še vedno mi je všeč ta nek umik na stran, drugi premislek, drugi pogled na stvar, vedno bolj zanimiv kot tisti na prvo žogo. Pa ne mislim kot naša aprilska plošča, ki je na prvo žogo, pa hkrati ni. Poiskali smo otroka v sebi.

Ko sva že pri tem, kaj je in kaj ni na prvo žogo, skladba Kozlam z aprilske plošče morda zveni tako, je pa zapeta iz perspektive najslabšega mogočega prototipa Slovenca … Gre za nekakšno kritiko slovenske domačijske kulture? Meni kot prišleku lahko verjamete ali ne, ampak tak je moj pogled. Zdaj sem končno zbral toliko poguma, da povem, kako jaz vidim. Zame je v tej skladbi skrita neka tragikomedija.

"Danes se bom spet nažgal, jutri pa z družino na Triglav"? Tako, gre za neko kulturo, ki jo vsi vidimo, nekateri jo zaničujejo, drugi poveličujejo, ampak nisem pa še slišal nobene skladbe, ki bi se tako neposredno ukvarjala s to temo, zato mi je bilo zanimivo o tem peti.

Odzivi na aprilsko ploščo so bili, da je groba … Kakšna pa je družba? Groba in radikalna, kako pa naj olepšam stvari? Ni variante. Recimo skladba, ki govori o fovšiji, to so stvari, ki jih drugi govorijo o tebi za tvojim hrbtom, in to niso lepe stvari. Če jih daš v prvi plan, je najslabše, kar lahko narediš, da jih olepšaš.

Novembrska plošča pa bo spet bolj "mehka"? Novembrska bo znala povezati grobost in nežnost v eno. Lahko povem, da je popolnoma drugačna od vsega, kar so poslušalci skupine Dan D kdaj slišali.

Bodo jezni? Mislim, da ne. Elektronike je veliko … Kot smo si pri Tiho spodmaknili tla pod nogami, smo si jih tokrat še bolj, ker smo šli na inštrumente, pri katerih nismo doma in moramo garati za to, da pridemo do rezultatov. Ampak vsak dan sem bolj nasmejan, bolj vesel, vidim, da ima smisel in da bo veliko muzike.

Boste elektronski v smeri New Order? Hvala za lepe želje.

Za aprilsko ste rekli, da ste šli korak nazaj … ker se naprej ne da več? Imam nas za zelo pogumne in to mi je všeč. Čedalje bolj, glede na to, kakšni stari prdci smo. Ampak upam si trditi, da ne gremo po neki stereotipni liniji benda, ki ima vse možnosti, da si postavi piedestal in potem na njem stoji. Tega me je groza. Moram si sam spodmakniti tla pod nogami, da bi lahko živel kot umetnik, da bi imel čisto vizijo. In tukaj naj pohvalim vse moje soborce.

Stereotipna linija benda pri nas verjetno poteka nekako prek Izštekanih, Križank, sodelovanja s simfoniki pa potem do Hale Tivoli ali Stožic, morda štadiona. Mene to osebno zgrozi. Potem pa vidim plakat od Parnega Valjka, na katerem piše Prvih 40. Ooo, usral sem se! Kakšnih prvih 40? Še 40 boste? Ne želim si postati Parni Valjak, to je dejstvo. Ta neka percepcija mi je čisto grozna. Sebe želim odkrivati na novo, zato je tudi naslov plošče DNA, ker mi dejansko raziskujemo svoj "inner space", kje smo in kdo smo zares. Ali smo tisto, za kar nas imajo ljudje in trg, ali to, kar sami zase povemo, da smo.

Če prav razumem, se boste naslednje leto na vse pretege trudili, da ne bo posebnih koncertov, dokumentarcev, plošč ob obletnici? Jaz osebno ja, za Sekulovića (Nikola, basist, op. a.) pa nisem prepričan.

Leta 2008 ste igrali na kongresu stranke LDS, ki je danes praktično ni več. Vam je žal? Takrat sem si rekel, pa ajde, a smo levičarji, a nismo, in smo se opredelili. Dajmo se angažirat. Potem se pa izkaže, da smo izbrali najslabšo levo opcijo v zgodovini. Ampak glej, tudi take napake se dogajajo.

Mi smo takrat snemali ploščo Ure letenja za ekstravagantne ptice, finančni deficit je bil hud, in to je bil velik razlog za takšna sodelovanja. Morali smo dokončati ploščo in sam sem se posipal z govnom za višji cilj. V končni fazi sem tudi povedal, da smo levo nastrojeni, se je pa izjalovilo, to je pa res.

Ne bi pa še kdaj sodelovali s Katarino Kresal na klavirju? Ma ne, mislim, da je ona preveč točk dobila zaradi nas.