Jurij Drevenšek: Do slovenskega filma smo preveč kritični

Jurij Drevenšek je mladi Mariborčan, ki že tri leta brusi svoje igralske sposobnosti v ansamblu ljubljanskega gledališča MGL. Kot študent se je kalil tudi pri profesorici Saši Pavček, ki je bila v filmu Kruha in iger njegova soigralka oziroma kar mama. Kako se je počutil pred kamerami skupaj s profesorico? "Super, z vsemi starejšimi kolegi smo se takoj ujeli. Že na prvi vaji so me sprejeli in predlagali tikanje. Do vseh sem imel precej spoštovanja, sploh pri zadnjem monologu, kjer sem zelo izpostavljen. Vsi starejši igralci so v filmskem občinstvu, zato sem imel malo treme, pa vseeno ni bilo prehudo, saj so me sprejeli kot kolega. Upam, da bom jaz prav tak z mlajšimi kolegi." Navdušen je bil tudi nad soigralcem Jonasom Žnidaršičem. S Sašo Pavček sta na lanskem 14. Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejela vesni za stranski vlogi v filmu, film pa najbolj romantično nagrado od vseh – nagrado občinstva.

Več cinizma, manj življenjska vloga

Film Kruha in iger kar kipi od dobro izdelanih in opaznih vlog. Ena od njih je tudi vloga najstnika Simona. Njegova mama je Saša Pavček, s televizijskim kvizom Vrteča sreča obsedena velenjska gospodinja, oče pa je Peter Musevski, ki je za družinski mir pripravljen žrtvovati svoj in sinov ponos in se udeležiti snemanja oddaje z občudovanim voditeljem Josom Bauerjem. Simon ima seveda o tej in podobnih oddajah svoje mnenje, ki ga niti ne skriva. V scenariju je bila njegova vloga najprej napisana precej drugače. "Bil je še precej bolj ciničen in sem vztrajal, da se scenarij malo spremeni, ker bi bil potem njegov lik preveč odbijajoč. Ne zato, ker bi hoteli doseči neko simpatičnost, ampak skoraj v vsakem prizoru je podal kakšno cinično pripombo. Mišljeno je bilo, da bi moral pokomentirati vsako situacijo, kar bi lahko delovalo precej neživljenjsko," je o svoji vlogi pri preoblikovanju lika povedal Jurij Drevenšek, ki najtežje odgovori na vprašanje, koliko je pri igranju izhajal iz svojih najstniških izkušenj. "Malo in veliko, vendar težko povem, kaj odseva mojo mladost."

Simon, ki se upira staršem in misli s svojo glavo, se na koncu filma izkaže kot največji konformist. Občasno je videti, kot da je on oče vsem likom v filmu, sploh v zadnjem prizoru. "Ravno to dela, čemur se je prej upiral. Izkaže se, da v vsem filmu deluje zelo povezovalno." Kako pa je gledati Simona po enem letu in pol, odkar so posneli film? "To je edini film, ki sem ga dejansko lahko tudi gledal. Film sem gledal štirikrat. Pri snemanju sem tako užival, da sem komaj čakal izdelek. Z nekimi projekti si povezan, z nekimi ne, s tem sem zelo povezan. Včasih sicer gledam z zaprtimi očmi, kaj pa mi je tudi všeč. Gotovo so prizori, ki bi jih drugače naredil. Vem, da sem delal pošteno in sem se zelo potrudil."

"Klemen kot režiser je ena od najboljših izkušenj do zdaj"

Dobiti eno od glavnih filmskih vlog v obetavni slovenski komediji je verjetno velik zalogaj za vsakega slovenskega igralca, Jurij pa ni niti malo pomišljal, ko ga je režiser filma Klemen Dvornik poklical za ta film. Vlogo je takoj sprejel. Za vaje so imeli mesec in pol časa, kar je dovolj. "Veliko smo se pogovarjali, s Klemnom sva drug drugemu dajala predloge. Zaupala sva drug drugemu, čeprav še nikoli prej nisva snemala. Klemen kot režiser je ena od najboljših izkušenj do zdaj. Miren je, pripravljen na vse, točno ve, kaj dela, je spoštljiv, prijazen, dobro zna voditi ljudi in jih združevati. Na 'setu' lahko zavlada hektika, on pa je vse mirno sprejemal in bil odprt za predloge. Zna delati z igralci, kar se vidi tudi v filmu, saj so vsi sproščeni. V ekipi sem se tako dobro počutil tudi po Klemnovi zaslugi."

Kljub tako dobri izkušnji z mladim, a uveljavljenim režiserjem, Jurija nikoli ni mikala režija. Kot šolani igralec je pri snemanju predlagal le spremembe glede vloge, v tehnične podrobnosti režije, ki je povsem druga mojstrovina kot igra, se ni nikoli vmešaval. Ima pa izkušnje z različnimi režiserji. "Z Djurom je bilo povsem drugače delati, oba sta velika mojstra svojega posla," je povedal o snemanju serije Brat bratu, ki je bila v Mariboru zelo priljubljena, pa so ji kmalu odtegnili finance, tako da nismo mogli dolgo spremljati dogodivščin slovenskega Del Boya in Rodneya.

"Šovi in oddaje so preveč kričeči, senzacionalistični, preagresivni in preplehki"

Snemanje oddaje, kot nam ga predstavi komedija Kruha in iger, je vedno zelo nepredvidljivo. "Milijon stvari se lahko zaplete, vse gre lahko narobe, čas te priganja. Moraš pa delati po urniku. To, kar vidimo na filmu, se dejansko dogaja."

Kruha in iger se vrti okrog oddaje Vrteča sreča, ki spominja na stare Trefaltove oddaje iz osemdesetih let. Nekateri igralci so rojeni voditelji, medtem ko se Jurij zaveda, da niso vsi za vse. Tudi s tem ima svoje izkušnje. Ne le, da ga je včasih malo mikalo, da bi vodil kakšno oddajo ali prireditev, tega se je dejansko tudi lotil v času študija, ko je potreboval denar. "Vodil sem dve prireditvi, in sicer prva je bila kolesarski maraton v Ljubljani, kjer so me na sredi dogodka odpustili. Vse skupaj je bilo tako slabo pripravljeno, da nisem vedel, kaj naj sploh vodim, saj nikogar ni bilo. Druga prireditev je bila revija pevskih zborov ljubljanske gimnazije. Tudi to mi ni šlo. Ni bilo generalke, nisem imel programa, nisem vedel, kam moram iti, spotikal sem se na odru. Vse je šlo narobe," je povedal Jurij, ki se ne zanima več za to delo. "Tega, kar zna Slakonja, jaz ne znam. Ko moram nastopati kot jaz in ne kot lik, imam hude težave, ker se mi zdi, da se kažem, tega pa ne maram. Na odru in pred kamero imam samo pozitivno, ustvarjalno tremo. V sekundi, ko moram nastopati kot jaz, pa mi takoj začne povzročati težave."

Lahko si samo predstavljamo, da tudi v resničnem življenju ni ljubitelj tovrstnih oddaj, resničnostnih šovov in kvizov, v tem je verjetno največja podobnost med Jurijem in Simonom. "Nikoli nisem maral tega, vse je preveč kričeče, senzacionalistično, preagresivno in preplehko, sploh me ne zanima. Na žalost gre televizija v to smer, vse gre v to smer, tudi na radiu samo še kričijo."

Leta 1987, ko se dogaja film, je bil star dve leti in se tega časa spominja samo iz slik in iz privzgojenega spomina. "Film se s tistim časom kaj posebej niti ne ukvarja, še najmanj s kakšno jugonostalgijo. Je pa res, da je s časovno distanco laže povedati neko zgodbo." Zgodbo filma bi z lahkoto lahko vzeli tudi iz današnjega časa.

"Če bi bila možnost, bi seveda več snemal"

Filmska prihodnost ga seveda zanima, vendar je realnost taka, da slovenski igralec ne more posneti treh filmov letno. "Kar bo, bo. Če bi bila možnost, bi seveda več snemal. Ne bi pa vsega vzel." Slovenski filmi zadnjih let so mu zelo všeč. Meni, da gledalci slovenskemu filmu delajo preveliko krivico, preveč posplošujejo s kritikami. "Zadnji filmi so zelo gledljivi, film Ruševine je genialen, pa ga ljudje verjetno niti ne poznajo. Kakšen film mi morda ni všeč, ampak to je normalno. Najraje gledam filme v Kinodvoru," je povedal mladi, visoki igralec z "gibčnim" obrazom, ki lahko pove tisoč in eno zgodbo. Zadnje tri mesece je moral vso svojo energijo usmerjati v okrevanje od nogometne poškodbe kolena. Prav na dan našega pogovora se je pripravljal na prvi delovni dan po nekaj mesecih bolniškega staleža. Čakala ga je že mnogokrat odigrana predstava Skopuh.