Jugoslavija v režiji Josipa Broza - Tita

Kinodvor je včeraj doživel premiero dokumentarnega filma mlade srbske režiserke Mile Turajlić, Cinema Komunisto. V večkrat nagrajenem dokumentarcu je avtorica s kolažem prizorov iz jugoslovanskih filmov in svežimi intervjuji predstavila zlato, "hollywoodsko" obdobje jugoslovanskega filma. Zgodba skozi pripoved o takrat cvetočem filmskem studiu Avala analizira mit Jugoslavije na filmskem platnu, v katerem ima eno ključnih vlog strastni filmofil Josip Broz - Tito. O filmu tistega časa in prostora, o hipnotični moči zdaj mrtvega studia, o vmešavanju Tita, o predsodkih in o obiskih največjih hollywoodskih zvezd smo se z Milo pogovarjali tudi mi.

Kako se spominjate trenutka, ko ste se odločili, da boste posneli ta film?

Ni šlo za en trenutek, nedvomno je šlo za močno privlačnost – mimo vhodnih vrat studia Avala sem hodila skorajda vse svoje življenje. Med študijem sem celo vstopila – gre za enega od tistih prostorov, ki me preprosto hipnotizirajo. Ko najdeš mesto, ki te vsakokrat premami, da prideš nazaj in neprestano razmišljaš o njem, potem veš, da je tu nekaj, kar moraš raziskati. Sprva nisem vedela, kaj raziskujem, nisem vedela, kaj bo iz tega nastalo, kakšno zgodbo bom lahko povedala, vedela sem samo, da je tam nekaj posebnega. Nekaj, v kar se moram poglobiti. Vedela sem, da bom naredila film o tem, a ne kakšnega. Za to sem potrebovala kar nekaj let.

V enem od intervjujev ste rekli, da vam je veliko pomembneje, kako bodo vaš film dojemale mlade, ne pa starejše generacije.

Predstavniki starejših generacij imajo v svojih glavah že podobo Jugoslavije – nekateri so jo v mojem filmu prepoznali, spet drugi so rekli, da to ni Jugoslavija, v kateri so živeli. S tem filmom lahko mladim, ki se jim o Jugoslaviji niti ne sanja, pokažem, da imamo svojo zgodovino. Ta je bila zabavna, kompleksna in problematična. Danes lahko o njej na široko razpravljamo. S filmom lahko mladim predstavim nekaj, kar jim je bilo nekako odvzeto.

Film ste zgradili kot veliko sestavljanko svežih intervjujev in starih filmskih izsekov.

Osnovna ideja je bilo mešanje resničnosti in fikcije, dokumentarnega in domišljijskega materiala, spominov ljudi in filmov. Mešanje do te mere, da kot gledalec ne moreš reči, kaj je resnično in kaj ne. Da vse skupaj postane ena velika zgodba.

V očeh mnogih je Tito veljal za veliko osebnost – v dokumentarcu je vključen arhivski posnetek, v katerem nekaj podobnega pripomni celo Orson Welles. Po drugi strani pa je v njem tudi odlomek, v katerem je Tito prikazan kot majhen in precej nepomemben v primerjavi z veliko hollywoodsko zvezdo, Richardom Burtonom.

To je moj najljubši posnetek Tita, ki sem ga kadarkoli videla. Kar nekaj ljudi z dobrim očesom je ta trenutek opazilo. V arhivih je ogromno posnetkov obiskov hollywoodskih zvezd in prav ta trenutek prikaže kontekst, v katerem je Burton pomembnejši in veličastnejši od Tita. Zdi se mi, da je to eden od zelo redkih posnetkov, v katerem lahko vidimo Titovo človeško plat.

Ko gledaš film, dobiš občutek, da so hollywoodske zvezde resnično uživale v obiskovanju Jugoslavije.

Tudi sama sem dobila ta občutek in mislim, da sta glavna dva razloga. V primeru zvezd, kot sta denimo Orson Welles in Nicholas Ray, ki sta bila bolj levičarsko, prosocialistično usmerjena, gre za obisk države, ki predstavlja uspešen komunistični eksperiment, oni pa mu izkazujejo podporo. Po drugi strani pa gre za zelo čuden socializem – ko so prišli, so z njimi ravnali kot s kralji: dobili so vse, kar so potrebovali, ničesar jim ni bilo treba plačati.

Filmi se poigravajo z različnimi perspektivami realnosti in s tem vplivajo na to, kako gledalec vidi in razume svet okoli sebe. Kako bi to prenesli na primer jugoslovanskega filma?

Ideja mojega dokumentarca je bila, da lahko gledalce pripravimo do tega, da si še enkrat dobro ogledajo te podobe. Da si lahko še enkrat ogledajo podobe tudi iz zelo znanih filmov in razmislijo o tem, kako so sestavljene in zakaj so tako sestavljene. Da ugotovijo, kakšno je njihovo sporočilo. Kljub gledalčevi analizi iluzij gre tudi za nekakšen čustveni naboj, navsezadnje ti filmi predstavljajo jugoslovanski kolektivni spomin in vsak lahko v teh podobah najde nekaj iz svoje preteklosti.

Kot je mogoče videti v dokumentarcu, se je Tito vmešaval tudi v filmske scenarije?

Vedno sem vedela, da je Tito ljubil filme, pred brskanjem po arhivu pa nisem vedela, da se je dogajalo tudi to. Mislim, da se to ni dogajalo pogosto, definitivno pa se je vmešaval v partizanske filme, v katerih se je pojavljala tudi njegova zgodba.

Je mogoče celo trditi, da je bilo to celotno filmsko obdobje tudi sámo film, pri katerem je režisersko taktirko držal Tito?

Če je to sklep, ki ga iz filma povlečeš, je projekt nedvomno uspel. Ta trditev namreč opiše celotno bistvo filma. Bi lahko gledalec zgodbo Jugoslavije razumel bolje, če mu je predstavljena kot velik film, ki ga režira Tito? Mu da to drug vidik razumevanja tega obdobja?

Ko ste potovali in po svetu predstavljali Cinama Komunisto, ste verjetno naleteli na kar nekaj predsodkov o Jugoslaviji.

(z odločnim prikimavanjem) Najbolj mi gredo na živce ljudje, ki me vprašajo, kako lahko naredim film o komunizmu. Pojavljajo se denimo izjave, kot sta "On je bil diktator" in "Vemo, kaj se je dogajalo za železno zaveso". Potem jim moram razložiti, da Jugoslavija ni bila za železno zaveso v tem smislu in da ne gre za isti primer kot pri Romuniji, Bolgariji … S tem sem se srečevala v Ameriki, smešno pa je, da tudi v Vzhodni Evropi. Tam mi govorijo, da komunizem ni bil tak, kot ga prikazujem v filmu. In spet jim moram razložiti, da je bila Jugoslavija zelo poseben primer.

Če bi imeli možnost potovanja v času in snemanja dokumentarca o samem snemanju enega od jugoslovanskih filmov – za katerega bi se odločili?

Mogoče film Desant na Drvar. Zaradi načina, na katerega je bil narejen. Zelo avtentično. Poleg tega mi pride na misel še nekaj filmov, s katerimi se v filmu Cinema Komunisto nisem ukvarjala.

Trenutno se ukvarjate z nekim novim projektom.

Delam dokumentarec, ki bo analiziral Srbijo v času Miloševića in zdaj ter to, zakaj leta 2000 nismo oblikovali demokratične republike.

Oglejte si še napovednik filma: