Jay-Z

TIP: Zvočno zelo dobro zapakiran izdelek, ki razen čiste zabave ne ponuja prav veliko.

Jay-Z je v malo manj kot poldrugem desetletju naredil fantastično kariero. Iz uličnega filozofa ter pronicljivega in včasih tudi neugodnega opazovalca in kritika družbenih razmer je postal multimilijonar, solastnik košarkarskega kluba New Jersey Nets, verige športnih barov 40/40 in lastnik lastne uspešne modne blagovne znamke. Bil je tudi direktor kultne založbe Def Jam in še bi se dalo naštevati. Nenazadnje je tudi mož Beyonce, pravkar pa je v okviru založniškega koncertnega konglomerata Live Nation ustanovil lastno založbo, imenovano Roc Nation, prek katere je tudi objavil svoj najnovejši album The Blueprint 3. Distribuira pa ga založba Atlantic. Gre za povsem nov način distribucije, katerega bistvo je, da je Jay-Z verjetno obdržal vse pravice in verjetno tudi lastništvo nad skladbami, kar v normalnem odnosu med založnikom in izvajalcem ni ravno vsakdanja praksa.

Album The Blueprint 3 naj bi bil po besedah raperja zadnji del zelo uspešne sage. Z njim je Jay-Z zrušil še nekaj rekordov. Že drugi teden pa kraljuje tudi na ameriški lestvici albumov.

Jay-Z-jeva glasba je danes nekaj povsem drugega od tiste z začetka njegove kariere. Biti nesramno bogat in prodajati poulično filozofijo bi bilo naravnost obsceno, čeprav mnogi superzvezdniki počnejo prav to. Jay-Z je preveč pameten, da bi blefiral, da je nekdo drug. The Blueprint 3 je tako predvsem vrhunsko narejen album, namenjen zabavi in zvočnemu užitkarjenju. Na albumu ne boste našli prav nobenega hardcore rap beata ali kakšnega zares »mejnega« besedila. Vse se dogaja nekje globoko v vsem (tudi neraperskemu občinstvu) sprejemljivih okoljih komercialnega popa.

Jay-Z se je praktično na vseh skladbah zvočno zazrl nekam daleč v preteklost prvinskega rhythm'n'bluesa, bleščečega ameriškega orkestralnega instrumentalnega soula, kakršnega so v sedemdesetih igrali revijalni orkestri, in v filmske motive, kakršne so v istem času skladali predvsem francoski skladatelji. Kljub temu skladbe zvenijo zelo moderno. Jay-Z in njegova superzvezdniška ekipa producentov (Kanye West, The Neptunes, Timbaland ...) so v skladbe vtkali spektakularne in velikokrat popolnoma odlomljene beate, nenavadne aranžmajske prijeme in kozmične produkcijske trike.

Večina skladb na The Blueprint 3 je narejenih na vzorcih drugih pesmi po večini zelo eksotičnih izvajalcev. Na plošči posebej izstopa bizarna skladba D.O.A. (Death Of Auto-Tune), ki je tudi singel, na kateri je Jay-Z demoliral že tako demoliran instrumental In The Space, ki sta ga prvotno izvajala Janko Nilovic&Dave Sucky, sicer skladatelja filmske glasbe. V pesmi je uporabljen več kot le vzorček in gre v bistvu za predelavo. Nekaj podobnega velja tudi skladbo Young Forever, v kateri je na podoben način »strukturno razmetal« uspešnico Forever Young nemških electro pop samoukov Alphaville.

Kljub marsikaterim drznim prijemom v celoti The Blueprint 3 ni kakšen zelo napreden izdelek. Vsekakor pa je ta album čisti zvočni spektakel in zaradi samega Jay-Z-ja seveda tudi prvorazredni medijski dogodek.