Torek, 21. 1. 2014, 15.28
10 let, 3 mesece
Jake Bugg – Shangri La
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4
Zdi se, kot da je od prvega Buggovega albuma minilo zgolj nekaj mesecev, a verjetno pri njegovem žanru ne bi bilo bistveno drugače, tudi če bi z drugim albumom počakal desetletje. Shangri La namreč ni daleč od Buggovega prvenca, le da je morda malo manj speven, kar je ob prisotnosti producenta Ricka Rubina, ki se je podpisal tako pod ARTPOP Lady Gaga, kot Adelin 21, kar malo presenetljivo.
V enem letu bi bilo sicer iluzorno pričakovati bistven glasbeni premik, a Shangri La ima vsaj malo Nirvane (What Doesn't Kill You) in čisto malo več rock'n'rolla (Kingpin), kar pa sta tudi edini novosti v primerjavi s prvencem.
Daleč najbolj speven je sicer Messed Up Kids, ki se trudi biti generacijska pripoved o mladini z ulice, a ostane zgolj nerodna moralka, ki je tako ali tako podobna Two Fingers s prvega albuma. Podobno nerodna, a vseeno prikupna je ljubezenska Me And You, kjer se vsaj bežno nakazujejo posledice precejšnjega glasbenega uspeha v zadnjem letu.
Zakaj je bilo treba posneti drugi album v tako kratkem času, vedo verjetno le Buggovi menedžerji, in čeprav mu glasbeno težko kaj očitamo, razen seveda britpopovskih klišejev, je Shrangri La žal le variacija na temo prvenca.
