Iva Krajnc Bagola: Brez tračev ne moremo obstajati #intervju

V muzikalu Trač ali Mnogo hrupa za nič poleg Ive in Tanje nastopajo še: Gregor Čušin, Tina Potočnik Vrhovnik, Mojca Funkl, Uroš Smolej in drugi.

Iva v muzikalu Trač ali Mnogo hrupa za nič kot Hero, načitana nesrečnica Foto: Peter Giodani

Kako se vam je bilo vživeti v muzikal Trač ali Mnogo hrupa za nič, čeprav imate za sabo že štiri muzikale?
Muzikal je vedno poseben, saj zahteva drugo vrsto koncentracije in način dela. Poleg igre sta tu še ples in petje ... Veliko plesa in petja.

Zato seveda zahteva več priprav. Za priprave na Trač smo potrebovali le rekordna dva meseca in pol. Drugi, ki so ga pisali, avtor super besedila in sorežiser Gašper Tič, režiser Jaka Ivanc, skladatelj Davor Herceg in koreograf Miha Krušič, pa so seveda začeli že malo prej. Meni osebno je kar naporno, ko po nekaj letih premora spet takole skačeš, plešeš in poješ (smeh). Začeti moraš tako rekoč znova, ker nisi ves čas v tej psihofizični kondiciji. A muzikale imam rada, vedno so mi poseben izziv in hkrati zadovoljstvo, saj so razvedrilni tako za občinstvo kot za igralce - ko jih imamo končno postavljene na oder in lahko tudi sami uživamo v predstavi, seveda.

Se vam zdi, da so veščine, ki se zahtevajo pri muzikalu, petje, igranje in plesanje, potrebne za vsakega dobrega igralca?
Mislim, da vsi znamo vsaj malo plesati in vsaj malo peti. Potem je pa vse odvisno od tega, kakšno ekipo imaš in kako je režiserjeva vizija zahtevna. Nekaterim lahko bolj leži, drugim pa spet ne.

Slovenija je s tem začela že kar nekaj let nazaj, ni pa to naša tradicija. Predolgo smo bili "prezategnjeni". Za naš prostor je to nek nov žanr, celo obrt, ki smo jo prej videli samo v tujini. Mojo generacijo je na akademiji v muzikal vsaj malo vpeljal Žare Prinčič, tako da smo uspeli zaobjeti vsaj neko strukturo glasbene forme in dobili osnovno predznanje. A tega je bilo malo, s kakšnimi specializiranimi šolami za muzikale, kot jih poznajo v tujini, se to ne more primerjati.

Vas muzikali tudi sicer navdihujejo, jih radi gledate?
Ja, kot pravim - na odru mi predstavljajo nek balzam za dušo. Sicer pa ne bi mogla nenehno nastopati v njih. (smeh)

Vam je kakšen posebej všeč?
Zadnjega globalno razvpitega, Dežele La La, še nisem utegnila pogledati, mi je bil pa zelo všeč - ker je tudi precej manj tipičen - Plesalka v temi Larsa von Trierja, saj ima močno dramsko predlogo, pa tudi igralsko je zelo dober. Sicer pa sem jih videla malo morje. Na West Endu (znano londonsko okrožje z gledališči, op. p.) sem videla odličen muzikal Sister Act, ki je na odru zelo drugačen od filma, kjer ga domače občinstvo najbrž pozna kot Nune pojejo. Ima odlično glasbo, in to se mi zdi ključna komponenta, ki jo vidim pri dobrih in vrsto let uspešnih muzikalih - da imajo zelo spevno in res dobro glasbo, ki ti gre v uho. Mislim, da je to uspelo tudi Davorju in Gašperju v naši predstavi.

Tanja Ribič (levo) igra Ivino mamo. Foto: Peter Giodani

Imate za zgled kakšno igralko, ki ji gredo vse tri veščine zelo dobro od rok?
Meni se v tem zdi fantastična Tanja Ribič. Še posebej v tej vlogi v Traču, ker res pokaže, kako sama uživa v tem, kar počne, in to ji uspeva v popolnosti. Ima fenomenalen glas, je igralsko samozavestna in jo je res užitek gledati. To se mi zdi v našem prostoru zelo redko. Seveda so zelo dobre tudi mlajše kolegice, denimo iz moje generacije, ko smo denimo delali Čarovnice iz Eastwicka, sta bili tako Pia (Zemljič, op. p.) kot Viki (Viktorija Bencik, op. p.) prav tako fantastični v tem, ampak se mi zdi, da ima v Traču Tanja večji diapazon pevskih priložnosti in ji je to res pisano na kožo. Prav tako Urošu Smoleju, ki je vsakokrat odličen kot igralec in pevec. Moram pa reči, da imata tudi oba mlajša kolega, Matic Lukšič in Filip Samobor, potencial, če bosta uspela ostati v redni kondiciji.

Tina Gorenjak je o rednih ponovitvah predstav dejala, da čuti, da se mora za vsako predstavo posebej potruditi, saj je občinstvo drugo. Ste vi istega mnenja?
No, poleg ene predstave lahko igraš še druge - sama jih v sezonah ponavadi igram tri, štiri hkrati - in največji draž je to, da ti nikoli ne stopiš isti na oder, saj se vsako jutro zbudiš drugačen. Odvisno, s katero nogo vstaneš, koga srečaš, kaj se ti zgodi. Tako da jaz vedno izkoristim to, kar mi prinese tisti dan. Zato sem iskrena do tega in skušam vedno ustvariti nekaj novega v formi, ki je že postavljena. Nianse, poteze, občutja - z vsem mi je lepo upravljati in jih napajati s tem, kar si. Vsak ima do tega seveda drugačen odnos, a jaz grem vedno malo drugačna na oder, vedno je nek drugi jaz. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi osem mesecev igrala samo eno predstavo.

Iva je pred Tračem igrala še v muzikalih Kabaret, Goslač, Pomladno prebujenje in Čarovnice iz Eastwicka. Foto: Vid Ponikvar

Ker je naslov muzikala Trač, ne moremo mimo tračev. Kakšen je vaš odnos do njih?
Ah, kaj pa vem. Se mi zdi, da je ključni del trača pač to, da na začetku vsak reče: "Nekaj ti moram povedati, ampak ne smeš nikomur povedati". To je neka pikra skrivnost, ki je nehote ušla lastniku ali lastnikoma (smeh). Že to torej pove, da je dobro, da gre skozi eno uho notri in skozi drugo ven. A se mi zdi, da brez njih ne moremo obstajati, saj smo ljudje zelo radovedni in moramo kramljati še o čem, ne le o težavah v svetu in vremenu. Tračev, če gre slučajno zame, si ne jemljem tako k srcu in se skušam opomniti, da vedno obstaja razlog, zakaj je bilo nekaj povedano. Zato jih ne jemljem resno.

Kaj pa trači o zvezdnikih? Jih kdaj preberete?
Včasih že, predvsem zjutraj, ko se nočem obremenjevati še z resnejšim stanjem sveta. Kdaj je katera izgubila modrček in šla plavat s preveč celulita, se včasih prileže ob kapučinu (smeh).

Je kakšen tuj trač, ki vas je v zadnjem času še posebej presenetil?
Že od nekdaj me bolj pritegnejo kriminalke - zato me vedno bolj vznemiri, ko se zgodi nekaj groznega. In sem vsakič znova šokirana, česa vse je zmožen človek. Sicer si vsakič rečem, da tega ne bom več brala, ampak vedno, ko preberem kaj takšnega, sem pretresena. Trač, ki sem ga nazadnje prebrala, pa je bil, da naj bi se Kim Kardashian ločila od Kanyeja Westa.

Res?
Tako je pisalo (smeh).

Spremljate kdaj Kardashianove?
Ne, ampak mi je pa celoten sistem tega njihovega imperija fascinanten. In potem pač naletim na njih. Če ni ena, je druga, če ni druga, je tretja, če ne, je pa oče, ki je zdaj mama. Ameriški monokulturi ni mogoče uiti in njihov sistem zvezdništva in izvoza vrednot videza je precej škodljiv.

Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa trači o vas? Preberete kakšnega, ki je res absurden?
Zadnjič sem nekje prebrala, da imam res super in ne vem kakšen avto. Hm, če bi vedeli, da je to le nadomestni avto, bi drugače mislili. Nekdo me je pofotkal, ko sta me Aljoša in Sofia odložila pred službo. Je pa res, da ni bil absurden trač, ampak samo tak za "sproti".

Se vam večkrat zgodi, da opazite, da vas nekdo skrivaj fotografira?
Ne, se je pa to, ko sem bila noseča, večkrat dogajalo. Morda zato, ker sem imela tako velik trebuh? Ni mi bilo ravno prijetno. Če se to pač nekomu zdi vredno pošiljati medijem, naj pošlje, ampak jaz zaradi tega ne bom nič kaj manj spala. Ne izgubljam energije s tem in tudi nikoli ne berem komentarjev. Se zelo hitro naučiš, da je bolje, če ne. Najlažje je udrihati po nekom pod internetnim psevdonimom. To smo pa Slovenci. Zelo radi udrihamo, še posebej, če smo anonimni.

Tudi čez nas, novinarje.
O, verjamem. Vse. Vse je narobe. Ampak res smo Slovenci pri tem zelo specifični. In tudi sicer najprej začnemo z negativnim, če pa je volja, pa morda še kaj pozitivnega. No, saj je Miha Mazzini že vse napisal, pa se mi zdi, da se na žalost redko koga prime.

Prav tako se redko zgodi, da bi kdo za tvojim hrbtom povedal kaj lepega.
To pa potem ni več trač, če sva že pri tem (smeh). Trač mora biti malo umazan.

Vendar si slabe govorice bolj zapomnimo kot dobre, kajne?
Res je. Tako je tudi z dogodki. Čez čas tudi negativni izzvenijo, a pustijo globlje posledice kot pozitivni. Ne vem, zakaj smo tako narejeni. Morda zato, da se kaj naučimo.

Vama z Aljošo pa dobro uspeva ohranjati zasebnost le zase ...
Naš slovenski prostor je tako majhen, da bi nekdo, ki bi hotel kaj povrtati, to že lahko storil. Ne skrivava se, si pa ne želiva vzbujati pozornosti z zasebnim življenjem. Rada imava diskretnost in da lahko živiva normalno življenje. Oba imava takšni službi, v katerih sva obdana z veliko ljudmi in vedno nas nekdo gleda, ocenjuje, opazuje, zato tega ne potrebujeva še zasebno. Sicer pa nisva tudi tako izpostavljena - kolegi, ki več nastopajo za televizijske projekte, so veliko bolj prepoznavni.

Vam je po tej strani morda všeč, da je Slovenija tako majhna in da uspešni igralci lahko živijo lažje kot denimo v Los Angelesu?
Da. Verjetno mora biti res nadležno, če ti je ves čas nekdo za petami.

Foto: Vid Ponikvar

Ko sta se lani z Aljošo poročila, sta medijem vseeno dopustila vpogled v vajino poroko.
Kar nekaj medijskih hiš je povpraševalo po tem in sva se nato odločila za to, da po poroki pošljeva nekaj izbranih fotografij, saj imava kar nekaj prijateljev in poslovnih partnerjev med medijskimi hišami. Zdelo se nama je bolje, da dava tisto, kar je nama všeč, da veva, kaj se bo objavilo kot to, da paparac opravi svoje. No, saj edini slovenski se je pred leti preselil v tujino, tako da ne vem, ali jih sploh še imamo.

To je po eni strani dobro, da imate nadzor nad tem, kaj se objavi?
Ja, tukaj se je dobro izšlo, saj so izvedeli za poroko, potem so naju spraševali in sva rekla, da je bolje tako.

Zasledila sem, da ste imeli slabo izkušnjo, ko je v medije prišla novica o vaši nosečnosti, še preden ste o tem obvestili starše.
Ja, ta izkušnja je bila pa zelo negativna. Šlo je za neposrečen trenutek, ko me je nekdo videl v čakalnici pri ginekologu in preslišal slučajni pogovor z mojo zdravnico. To je bilo še zelo na začetku, mislim da pri osmih tednih, ko še ni nujno, da bo vse v redu, kar je bil eden od razlogov, zakaj domačim še nisva hotela povedati. Nisva hotela delati alarma, saj se v veliko primerih izjalovi, zato nisva hotela takoj deliti tega. Bila sem kar žalostna. Staršem sva po objavi v medijih rekla, da to pač napišejo.

So verjeli?
Ja, so. Ker so že enkrat prej pisali, da sem noseča, sva zato rekla, da gre za podobne govorice. Počakala sva mesec dni in jim povedala veselo novico. Hotela sva, da je presenečenje. In je bilo.

Bi imeli še kakšnega otroka?
Bi, ampak ne vem, kdaj. Midva namreč v bližini nimava starih staršev, vsi namreč še delajo in brez njihove pomoči je lahko kar naporno. Najini službi sta naporni, zato hočeva s Sofio preživeti čim več lepih trenutkov. A kmalu bo dovolj velika, da bo že pomagala pri dojenčku. Sama pravi, da je že. Ko bo kaj pisalo, boste torej vedeli, da je res.

Sofia je stara tri leta in pol, kako zdaj odrašča?
Super je, zelo je navihana. Me pa na trenutke, predvsem zvečer, ko imam predstave, precej pogreša. Jaz imam namreč ravno obraten ritem, delam zvečer, ko naj bi bili starši doma. No, vsaj mame. Moram reči, da ji je kar malo hudo, ampak vem, da se imata z Aljošo super in tudi sama izkoristim vsak prost trenutek, da sem z njo.

Foto: Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

Na javnih dogodkih vas redko videvamo, nazadnje na predstavitvi knjige Parižanka. Vam je v veselje povezovati takšne dogodke?
Kakor kdaj. Če imam čas in se lahko pripravim, mi je v veselje. Če pa je potrebno veliko priprav, pa raje izpustim. Sem pa kdaj tudi malo izbirčna. Ampak ta mi je bil zelo simpatičen, saj ni šlo za tipično vodenje, ampak bolj branje delov zanimive knjige.

Ste že prebrali knjigo?
Celotne še ne. Ko bom končala z novim študijem, bom imela malo več časa za te običajne stvari.

Študijem?
Pripravljam se na premiero Molierjevega Žlahtnega meščana pod režijsko taktirko Eduarda Millerja. Dvajsetega aprila imamo premiero predstave in ravno zdaj po intervjuju grem na vajo.

Kaj zajema študij predstave, kaj vse morate preučiti?
Najprej imamo bralne vaje, z režiserjem iščeš pravšnji izraz, kaj bi bilo bistvo predstave, potem skozi sebe in besedišče ter seveda skupaj s soigralci oblikuješ svojo vlogo.

To najbrž zahteva tudi delo doma?
Vedno. Nikoli ne preučiš vloge in predstave samo v gledališču. Ko v glavo vstopi nek nov človek, nov lik, ga vedno premlevaš, ga analiziraš in te kar ne pusti pri miru. Lahko bi rekla, da delamo skoraj po 18 ur na dan.

Kako močno vas potem prevzame vloga, ki jo v določenem trenutku igrate?
Vedno te prevzame, drugače ne gre. Bolj se bližamo premieri, več tega razmisleka je zraven. Ampak vedno je neka meja med tabo in likom, če je ni, potem je to lahko že psihoza. Meja je včasih zelo tanka, kar je seveda odvisno tudi od vloge in projekta. Če gre za večjo vlogo, ki je res obsežna in zahteva neko psihofizično stanje, potem je to kar naporno obdobje. Takšna je bila vloga Andree v predstavi Bella figura, ki ima mejno osebnostno motnjo. To se me je mučilo kar nekaj časa, preden sem našla ravnovesje med sabo in njo. Ampak to te žene, to je tisto, kar mi je zanimivo v gledališču, iskanje tega. In seveda veselje do igre. A brez skrbi - ko pridem z odra, sem spet Iva (smeh).

Foto: Vid Ponikvar

Save

Save

Save