Intervju z Europe

Kako je bilo po tolikih letih ponovno igrati skupaj? JOEY TEMPEST: »Bilo je zares zanimivo. Bil sem v Londonu, on je bil v Los Angelesu in razmišljal sem, da bi bilo čudovito vrniti se v Stockholm in odigrati koncert. Spet skupaj s fanti, spet z Johnom in fanti. Da bi odigrali ta milenijski koncert in da bi bili v Stockholmu na ta večer, je bilo zame nekaj zelo pomembnega. In takoj sem bil za to. Klical sem naokrog: 'Naredimo to, naredimo to!' In bilo je zabavno.« JOHN NORUM: »Pomislil sem, da bi bilo odlično. Bilo je zelo zabavno. Takrat me je nekdo poklical, mislim, da je bil Ian Haugland, bobnar, ki me je poklical in mi povedal, da načrtujejo ta milenijski koncert, da bi imeli odigrali dve skladbi, Rock The Night in The Final Countdown. Pomislil sem, da je to odlično. 'Kje pa bomo igrali?' 'Igrali bomo tam, no, zunaj…' 'Zunaj?! O moj bog. Sredi zime!' Zunaj je bilo okrog minus sedemnajst stopinj, bilo je zelo mraz. A igrali smo le dve skladbi in uspelo se nam je prebiti skozi, ne da bi zmrznili.« Kakšen pa je bil sam nastop? JOEY TEMPEST: »Igral je preglasno, kot običajno. (smeh) Ne, ni bilo preglasno. Bilo je krasno to spet slišati. Kee, kitarist, ki ga je zamenjal, nikdar ni igral tako glasno. Ko je prišel John, smo bili navdušeni: 'To je spet rock'n'roll.' Bilo je zabavno. Nihče ni bil odličen. Vaja je bila na nek način še bolj zabavna od koncerta.« Kako gledate na albumom The Final Countdown, s katerim ste se zapisali med večne? JOEY TEMPEST: »Spominjam se, ko smo delali The Final Countdown. Bil je strašen cirkus. Postavil sem zidove. Spominjam se, da sem postavil zidove, nisem se pogovarjal z veliko ljudmi. Samo razmišljal sem o novem albumu. Takrat se ogradiš. In ljudje menijo, da si aroganten, ker si se nekoliko zaprl. Ti si zadržan, a toliko ljudi hoče delček tebe. Vsi hočejo delček tebe. Ker se temu izogibaš, izgledaš aroganten. To je nekako težko dojeti. A s tem smo se morali soočiti. The Final Countdown je bil naš tretji album. Tako smo nekaj tega že okusili s prvima dvema albumoma, s katerima smo dosegli nekaj uspeha v Skandinaviji in na Japonskem. Malo smo že bili pripravljeni, vendar je bilo tokrat ogromno. Nismo bili pripravljeni na tako velik cirkus. A smo to uspešno prestali. Mogoče je bilo to, da je John odšel, ko se na to danes oziramo nazaj, celo dobro. Kajti sicer bi nadaljevali in se iztrošili. Danes na to gledamo: 'Odlično, nismo se izrabili… še smo ustvarjalni.' Nekatere skupine iz tistega časa morda ne tvegajo več tako kot mi. Bodimo pošteni, kdo bi sploh tako tvegal? Za rock skupino pa je pomembno, da to počne. Da prestavlja meje in ugotavlja, če ji oboževalci še sledijo.«

Ste načrtovali, kaj boste počeli, ko ste se ponovno zbrali v stari zasedbi? JOEY TEMPEST: »Da, imeli smo nekaj resnih sestankov, ker smo stvar hoteli narediti prav. Hoteli smo narediti novo glasbo, nov zvok, nismo hoteli ostati v osemdesetih. Hoteli smo ustvarjati novo glasbo in zveneti bolj moderno. Tak je bil načrt, to smo hoteli narediti.«

Po milenijskem koncertu je kar dolgo trajalo, da sta začeli spet delati kot bend. JOEY TEMPEST: »Morali smo dokončati še nekaj solo albumov. Jaz sem imel solo album in John je imel album v L.A.ju z Dokken. Morali smo izpolniti obveznosti iz teh pogodb, zato smo morali čakati do leta 2004, sicer bi to verjetno naredili že prej. A bilo je vredno čakati. Pogovarjali smo se po telefonu, pripravljali smo se.«

Vas je skrbelo, koliko ljudi vas bo sploh še želelo videti? JOHN NORUM: »Nikdar nisem razmišljal o tem. Ne razmišljam tako. Mislim pa, da imamo skupaj posebno kemijo.Vem, da lahko naredimo odličen album in gremo na oder in igramo. Nisem razmišljal o tem, ali bo prišlo kaj ljudi na koncert ali kaj podobnega. Grem in uživam, igram kitare najbolje, kar znam. Vedel sem, da imamo neko posebno stvar, ko pišemo pesmi in smo vsi fantje spet skupaj v skupini. Nikoli pa nisem o tem tako razmišljal.«

JOEY TEMPEST: »Ne, samo srečni in veseli smo bili, da smo spet skupaj. Prijatelji iz najstniških let. Samo hoteli smo spet zganjati hrup. Zato si nismo naložili nobenega pritiska glede tega, kaj bodo ljudje pričakovali in kaj bo rekla založba. Nič od tega nas ni brigalo. Prav zato mislim, da je plošča Start From The Dark prav edinstvena. Nastala je izključno iz perspektive skupine, nikogar drugega. Samo mi, na vajah, tako hočemo zveneti. Zato je to zelo surov album. Z albumom Secret Society smo šli korak dalje, še je surov in heavy, a vendar ima več dinamike, morda v besedilih. Mogoče je tudi nekaj več Johnovega blues zvoka. Počasi se kaže več… album je širši. Mislim, da gre tudi dlje nazaj, k našim zgodnjim vplivom, najde se celo kakšen ledzeppelinovski riff. Čeprav zveni moderno. Recimo Devil Sings The Blues je zelo klasičen rock, potem pa so tu moderne skladbe, kot sta Always The Pretenders ter Wish I Could Believe, ki zvenita kot skladbi benda tega časa. Zelo širok album je.«

Kako pa ste se lotili starih pesmi, ki jih izvajate na koncertih? Ste jih kaj spreminjali? JOEY TEMPEST: »Tudi to je bilo nekaj posebnega. Skušali smo doseči, da bi se stare pesmi ujele z novimi. In uporabiti smo morali nekaj malih trikov, da smo v tem uspeli. Nekaj starih pesmi smo morali upočasniti, mogoče malo drugače uglasiti kitare, da so se skladale z novimi pesmimi na Start From The Dark, ki so bile zelo drugače uglašene in heavy. A je delovalo dobro. Mislim tudi, da je bil koncert v Londonu zelo dober koncert za nas. Bili smo preprosto zadovoljni, ker je za nas dobro delovalo in oboževalci so bili navdušeni, da nove pesmi delujejo usklajeno s starimi. Živim v Londonu, zato je bil to poseben koncert. To je bil Hammersmith. Ko sem bil najstnik, sem potoval z ladjo s Švedske, da sem tam gledal Thin Lizzy, zelo mlad. To je čaroben kraj za koncert. To smo želeli tudi posneti in narediti DVD. In upam, da bomo DVD lahko naredili tudi na naslednji turneji.«

Kako gledate na Europe danes? JOEY TEMPEST: »Začeli smo z željo, da bi bili live bend, rock bend, bend, ki igra, ki je na turneji. Poslušali smo… nam najljubši albumi so bili pravzaprav koncertni albumi. Made In Europe Deep Purple ali Made In Japan. Live And Dangerous Thin Lizzy ali Strangers In The Night UFO. Ne vem zakaj, a ko smo odraščali, so nam bili všeč live albumi, ne pop albumi. Tako so bile naše prve sanje, da bi igrali v živo. Mislim, da smo spet nazaj v tej situaciji. Hočemo delati, hočemo igrati, ker smo se s tem uveljavili. Če hočeš pisati hite, izgubiš nekaj tega, kar je bistvo benda, poskušaš nekaj drugega. Mi poskušamo biti bend, ki dela, skupina, ki je na sceni, ki je na turneji in jo, upamo, poslušalci hočejo videti na koncertu. S ploščami skušamo zveneti moderno, hočemo biti sodobni, hočemo biti na sceni in upamo, da bomo našli svoje mesto na njej. Ni lahko pritegniti pozornosti medijev potem, ko si bil tako dolgo odsoten. Za to moramo trdo delati.«

Kako pišeta skladbe JOHN NORUM: »Običajno naredim kopico riffov in jih nekako dam skupaj, potem jih pošljem Joeyju. Pove mi, kako so mu všeč, kateri se mu zdi odličen. Potem on, ker jaz ne delam aranžmajev, ampak jih dela Joey, začne delati aranžmaje in v tem je osupljivo dober. To mi potem pošlje nazaj, doda vokale in podobno. Poslušam in običajno sem čisto paf, ker je res spreten z melodijami in aranžmaji. In to, kako pesmi aranžira, je zelo sodobno. Je v tem času, je del tega, kar se dogaja prav zdaj. Kar je super.«

JOHN NORUM: » Tokrat je veliko prispeval Mic Michaeli. Dejansko je sodeloval pri pisanju štirih skladb. Pri albumu Start From The Dark ni sodeloval niti pri eni. Pomislili smo: 'Dajmo fantu priložnost.'«

JOEY TEMPEST: »Ti si dobil Jakea, kajne.«

JOHN NORUM: »Da, dobil sem otroka in sem bil zelo zaposlen in včasih nisem igral več tednov. No, ne tednov, ampak vsaj cel teden. Ker če je dlje od enega tedna, postanem zares tečen. Moram igrati nekaj ur tu in tam, sicer sem nemogoč. Ker sem bil zares zaposlen z menjavanjem plenic in skrbjo za malega, zadnje leto nisem prav veliko igral. Bil sem zaposlen s tem, da sem očka. In k sreči je prišel Mic s štirimi skladbami in s tem album širši - zaradi njegovega prispevka.«

Kako pišeš besedila? JOEY TEMPEST: »Všeč so mi besedila, pri katerih lahko razmišljaš, za kaj gre. In lahko gre za različne stvari. Pri tem albumu pa mislim, da sem imel občutek, da je pomembno, če bom to pel v živo, da gre za resnične stvari. Hotel sem, da o nečem govorijo. Večina pesmi ima zgodbo, neke vrste realno resnico v sebi.«

Na albumu Secret Society je nekaj skladb precej melanholičnih? JOEY TEMPEST: »Mislim, da je to od tega, da smo Skandinavci. Mislim, da je večina skupin tam zelo melanholičnih. A-Ha, mislim, da so zelo melanholični, besedila so precej žalostna. Celo vesele skupine, kot so Abba, njihove ljubezenske pesmi so bile zelo žalostne. Knowing Me, Knowing You in podobne. Ej, a pesmi so zelo vznesene. Mislim, da je to tradicija, ki izvira iz temačnega vremena in tega, kakšni smo Skandinavci. A ta album je tudi sicer bolj refleksija tega, kar se dogaja. V tem času, ko smo se Europe spet zbrali, je umrla Ianova mama, Micov oče je umrl, John je dobil sina in ko se dogajajo take stvari, me zbudijo, da pišem. Niso vse te stvari, ki se zgodijo, dobre, a rojstvo Jakea je odlična stvar in to je dalo Devil Sings The Blues. A Mother's Son je bolj žalostna, saj dojameš, da boš izgubil mamo. In ko prijatelji izgubljajo mame, so to težke stvari. In mislim, da je dobro, če lahko umetnik piše o teh stvareh, a ne preveč očitno, a vendar tako, da je to nekje v napisanem.«

Na Secret Society govoriš tudi o aktualnih temah. JOEY TEMPEST: »Album je poln vsakovrstnih refleksij. Tudi na vse, kar se godi po svetu, bombardiranja in 9/11 in vse to. Za našo generacijo so bili ti dogodki budnica. Izgubljena je nedolžnost. Zadnja nedolžnost je izgubljena. In v pesmih, kot sta Always The Pretenders in Wish I Could Believe, se ukvarjam s tem. Ker hočeš najti vero. Ni je več. Včasih izgubiš vero v religiji in jo iščeš pri prijateljih ali v družini. Kje najti to vero, da greš dalje. Veliko je tudi misli o tem.«

Kako razmišljata o veri? JOEY TEMPEST: »Mislim, da je vera pri družini in prijateljih. Ko gre narobe. Pri ljudeh, ki jih imaš rad.«

JOHN NORUM: »Veliko groznih stvari se dogaja po svetu zadnje čase. To je žalostno. In potem bolj kot kadarkoli ceniš družino in prijatelje. Svoje starše, ki se starajo in rad bi bil z njimi več časa.«

JOEY TEMPEST: »Mislim, da glasba je neke vrste vera. Daje zabavo, sprostitev ljudem, ki gredo na koncert ali poslušajo album. Sam sem tak, kupim album, in pomislim, sedel bom, se sprostil za 40 minut in samo poslušal glasbo. To je odlično. Potem sem ves poln energije. Hočem igrati kitaro, divjati s prijatelji ali kaj početi… Da, daje ti vero – glasba.«

Secret Society deluje zelo live. JOEY TEMPEST: »Na album nočemo dati preveč cirkusa, preveč lepih stvari. Igramo v živo, na vaji in ne dodajamo preveč posnetkom. Nič več. Je nekaj klaviatur, a na koncu se je izkazalo, da je ta album spet kitarski album. Tako kot Start From The Dark je tudi Secret Society zelo kitarsko orientiran album. Mic sicer igra več klaviatur, a so bolj v miksu.«

Kako se počutite na odru? JOHN NORUM: »To je predvsem odličen občutek. Kot sem že dejal, med seboj imamo zelo posebno kemijo, ko igramo v živo, in zelo lahko je. In čudovito je videti odziv fenov in iti na oder in garati vsak večer. Slišati grmenje iz ojačevalcev. To je res dober občutek.«

V čem je skrivnost dobrega frontmana? JOEY TEMPEST: »Rad bi, da bi imeli neko sporočilo. Poskusil sem proučiti nekaj ljudi, ki so zares dobri v živo. Brucea Springsteena, Bona, Michaela Stipea, da bi videl, kako komunicirajo z občinstvom. Ker nekdo mora komunicirati z njim, ljudje se nočejo počutiti, kot da nam niso všeč. Zato mislim, da je pomembno vzpostaviti dober, topel odnos, skupaj s heavy glasbo in melodijami. Poskušal sem pogruntati nove načine, kaj reči med skladbami, tudi to je pomembno.«

Intervju je objavljen z dovoljenjem založbe Menart.