Intervju: Neisha

Prejšnji mesec si izdala videospot za singel Občutek. Kako je pravzaprav nastala ideja za videospot? Ima kakšno sporočilo? Ideja za videospot je odklon od vsega, kar je bilo – od pisanosti, od ljudi, od scenarija in od filmskega pristopa. Želela sem, da je v videospotu vse minimalistično in preprosto – da pride do izraza občutek občutka, da je v ospredju interpretacija, ekspresija. Želela sem, da pride do izraza tisto, kar je pomembno. V videospotu pride do izraza tvoja ženstvenost ... Mogoče zato, ker v nasprotju s prejšnjimi spoti ne igram vloge »girl next door« oz. sosede ali pa zato, ker nisem prikazana v svoji primarni pozi – kako igram in pojem. Mogoče je videospot bolj zrel, tudi pesem ni tako navihana, ampak življenjska. Meni je ta pesem zelo pri srcu, stara je že približno sedem let – zame je to drugi »Malo tu malo tam«.

Se je težko sprostiti pred kamerami?

Težko se je sprostiti, ampak ne zaradi kamere, temveč zaradi vseh ljudi, ki so zraven. Če nimaš lastne ideje in intuicije, je še težje. Zavedam se, da pri petju nastanejo najhujše obrazne spake, a zaradi tega ne vadim pred ogledalom. Ko snemaš, je prvo pravilo, da kamere ni, da se ne zmeniš zanjo. Na sebe gledaš kot na akt, kot na objekt, ki se ga snema, in se imaš samo preprosto pod nadzorom.

Kdaj se počutiš najbolj ženstvena? Takrat, ko imam čas zase, ko se lahko razvajam in se prepustim. Še najbolj pa takrat, ko dobim kakšne komplimente. Moram priznati, da ni tega nikoli dovolj. Vsaka ženska se rada lepo uredi, da potem sliši kakšen kompliment. Vendar se ne želim počutiti, kot da sem na razstavi. Meni je najpomembnejša glasba.

Kaj se bo moralo zgoditi v tvoji glasbeni karieri, da si boš rekla: To je to, zdaj sem dosegla vrhunec?

Tega ni. Ne delam zato, da bi prišel ta čas. Trudim se, da se nenehno izobražujem, da se izboljšujem in oblikujem ter da tega, kar počnem, ne jemljem kot eklekticizem, ampak delam neko sintezo; to razumem kot pestrost, večbarvitost in kot zabavo. Nočem, da pride do tega, da bi rekla: To je to. To je višek vsega. Zdaj grem pa na dopust. To sem v bistvu že zdavnaj naredila. Jaz potrebujem dve leti dopusta, ne en mesec. A premajhen prostor te prisili, da moraš prehitro dati vse od sebe, to pa ni dobro za izdelek. Ampak tako pač je. Neko pesem lahko delam v nedogled, a nikoli ne morem zatrditi, da je to optimalno. Ker tega optimuma ni. Ko ga dosežeš, se temu reče »počivanje na lovorikah« – to pa je umetnikova smrt. Sama stremim k temu, da poskušam vsako stvar narediti bolje, vsak koncert mora biti edinstven in še boljši. Vedno se poskušam osredotočiti na napake, na trenutke, ko mi gre kaj narobe, in jih še izpiliti.

Ali se glasbeniki kdaj bojite, da bi izgubili navdih za glasbo, da bi se izrabili? Si kdaj že doživela kakšno »skladateljsko« krizo? Seveda, ravno pred kratkim sem doživela inspiracijsko luknjo. Še vedno pa je okrog tebe pritisk, da moraš ustvarjati. Obstaja ta strah, ker se ga zavedaš, ker resnično pride. Obstajajo vzponi in padci. V umetnosti se ne da delati na gumb. Na gumb je realizacija, ustvarjanje pa je intuitiven proces, ki ga moraš ujeti – sploh ustvarjanje glasbe, ki je stvar v zraku in času. To ni slika. Če se ne moreš naravno stimulirati, se umetno, in takrat se znaš zelo »zaplezati« sam s seboj. Ko pa prideš v ustvarjalna obdobja, ki so postreakcija na doživetja, jih moraš samo izkoristiti in si narediti zalogo za hude čase.

Kakšna doživetja najbolj spodbujajo tvoj navdih za glasbo – pozitivna ali negativna?

Človek je narejen tako, da lažje tarna. Najlažje je tarnati in pisati srednješolska samomorilska besedila. Sama sem zelo veliko besedil spremenila iz negativnih v pozitivna. Sem zelo vesel človek, in tudi če napišem depresivno besedilo, ga ne morem zapeti na žalostno melodijo, ker sploh ne pišem žalostnih melodij.

Kakšen je tvoj življenjski slog? Obstaja stereotip o glasbenikih umetnikih, da skladate in pišete dolgo v noč, potem pa pol dneva prespite ... Seveda, ker se mi ob treh zjutraj ni treba oglašati na telefon. (smeh) Bistvo noči je zbranost, fokus. Pri meni se energija kopiči v večernem času, ko so po navadi tudi koncerti. In ko sem zunaj koncertnega obdobja, si ne morem kar prestaviti bioritma. Pri meni še vedno prevladuje navada, da zjutraj dolgo spim, potem se počasi sestavim, popoldne je čas za hrano, večer si pa res raztegnem. Konec koncev sploh ne spim veliko, veliko manj od povprečja. Ker sem suženj lastnih idej, jih moram loviti in jih spoštovati – če pridejo na dan ob dveh zjutraj, potem moram takrat skakati po klavirju in jih zadovoljiti.

Imaš kakšen ritual pred koncerti?

Najpomembnejše je, da imam svoj mir, da se lahko osredotočim na nastop. Zelo me vznemiri katerakoli debata ali karkoli, kar bi mi lahko odvrnilo misli od nastopa. Ampak tega ljudje po navadi ne razumejo. Naučila sem se z avtogenim treningom izolirati sebe v množici. Če se ne umirim, prenesem nemirnost na oder, in to se zelo čuti.

Kako bi opisala našo glasbeno sceno? Imamo čudovite glasbenike, ogromno jih je že zdavnaj šlo v tujino. Imamo blazne klasične mojstre, v rock glasbi smo dobri – imamo nekaj legend, ki jih res spoštujem, tudi v pop glasbi. Potem je pa veliko vedro izvajalcev, ki me v bistvu ne motijo, ker jih sploh ne jemljem kot glasbenike. Imamo kup »multipraktikov«, »bejb«, ki si kupijo pesem, tako kot si kupijo linijo perila. Tega ne jemljem kot glasbo – to ni pevka, to ni glasbenica. Če hočem biti manekenka, si lahko kupim pisto, povabim ljudi, najamem DJ-ja, se oblečem, ampak zaradi tega še nisem manekenka. Sem glasbenica, ki se je oblekla v cunje in se malo sprehodila ... Predvsem bi rada poudarila vsebino. Vsebini je treba dajati večnost. Na koncu bomo videli, da tisto, kar je dobro, ostane. Smeti pa gredo hitro v pozabo.