Intervju: Grega Skočir

Karizmatično je zaznamoval slovenski rokerski poligon in že petino stoletja prav lahkotno pospravlja s konkurenco na obsijanih odrskih deskah. Spoštovanja vredno! Se spomniš svojega prvega nastopa pred množico? Je sploh bila množica? Prvi nastop smo z bandom odigrali decembra 94. na Ljubljanskem gradu. Igrali smo za mladi forum evropskih pravnikov. Špil nam je organiziral zdaj cenjeni odvetnik, sicer igralec David Sluga. Bilo je smešno. Znal sem pet komadov, igrali pa smo jih petnajst. Ostalih deset sem pel na pamet. (smeh) To so bili coverji (priredbe). Kasneje smo začeli coverje opuščati. Sam sem si težko zapomnil vsa besedila teh izvrstnih bandov, tako da smo kmalu prešli na avtorsko glasbo, potem se je začelo dogajati! Cover obdobje je trajalo kakšno leto in to je bilo zame bolj ali manj uvajalno obdobje! Kako zdaj gledaš na to obdobje, koncerte iz prazgodovine Bfm-jev? Zdaj, ko poslušam te koncerte, kar je bilo posnetih, so bolj za v burlesko kot pa za resnega poslušalca glasbe! (smeh) Zanima me perspektiva frontmana. Kaj doživiš, ko se zoperstaviš tisočim glavam, ki so napolnjene z besedili in melodijami vašega banda. Je to »experience«, ki bi ga priporočal slehernemu človeku? Je slehernik sploh sposoben (usposobljen) prenesti to energijo? Treba se je zavedati stvari. In sicer je imel naš band pri vsem skupaj veliko srečo. Bendov je bilo takrat veliko in mi smo čez tisto luknjo, levo in desno, nevede kam sodimo, prišli do nekega statusa in ta status smo potem izkoriščali na velikih koncertih!

Ne bodi skromen, kljub statusu moraš na oder in »jebat mater«, če se lahko tako izrazim! To se je začelo dogajati kasneje. Sčasoma dobiš moč. To se začne dogajati, ko imaš na koncertih veliko ljudi. Če je na koncertu petsto ali tisoč ljudi, te to pelje! Ne vem kako bi reagiral, če bi bilo na koncertu petdeset ljudi! Imel sem to srečo, da sem imel vedno polne koncerte. Na začetku nam je to uspevalo predvsem zaradi Perota (Petra Lovšina). Bili smo njegova spremljevalna skupina in takrat, tisto leto in pol, smo bili prepričani, da bomo pod odrom imeli ljudi. Kot pravim, to je bila sreča. Še zdaj ne vem, kako bi se razpletlo, če ljudi na koncertih ne bi bilo. Po mojem bi se videlo, da mi nekaj ni prav, mi nekaj manjka!

Množica. Pričakuješ njihove odgovore, ko jih nagovarjaš? So vprašanja, ki so jim namenjena, namenoma zastavljena tako, da masa ljudi lahko odgovarja enozložne, huronsko glasne odgovore? Spontano? Imaš svoj akt po skoraj dveh desetletjih izpiljen v nulo? Ne, nič ni naštudirano. Hipi (Alen Strežaj/Basist) mi je zadnjič rekel: »Grega, ti govoriš tako nelogične štorije med komadi, da je že to zanimivo poslušat.« Drugo je nagovarjanje množice tipa: »A smo vsi skupaj?« in odgovorijo z »Jeeeee «. »Gremo naprej!!!« Neka vprašanja, za katere si prepričan, da boš dobil pozitiven odgovor obdržiš, je pa res, da sem kdaj v svoji evforiji spraševal neumnosti, kar sem kasneje mogoče obžaloval, vendar pa nič negativnega!

Kaj si jim pa povedal? Ne vem, naj gredo domov, če ne vedo. zakaj so tukaj. (smeh)

Si kdaj razmišljal, da na odru ne bi bil frontman, da bi bil v Big Footih Gušti, Dani, Zoki, Alen ali čisto zaledje, Jože? Te to zanima, mika? Najprej bi se moral naučiti igrati. (smeh) Sicer pa ja, bilo bi manj stresno. Že pri medijskem pojavljanju vedno zahtevajo mene, radiji, televizije, novinarji. To me moti, band je band. Zdaj bomo snemali spot, treba bo v London. Grega bo moral v London, ostale bodo posneli s kitarami v Ljubljani!

V tem primeru si celo privilegiran? Fantom to ne bo kul, spet bodo vprašanja, a bo spet Grega več v spotu, on v London mi pa doma ...

Si razmišljal o solo karieri, Grega&mamas, dal sem vam celo ime?:) Ne, ne.

Big foot mama forever? Zaenkrat nisem razmišljal o tem! Band mi da veliko, težko bi se navadil na neke nove ljudi! Z vsemi ljudmi v bendu sem stoodstotno zadovoljen!

Zanimivo je, da je bend kot družina. Kako zdržati tisoč let z istimi ljudmi, ne da bi se med sabo pobili? Saj se ne družimo tako veliko. Če mesec dni ne igramo, se velikokrat tudi mesec dni ne vidimo.

So pa obdobja, ko se družite ogromno? Ja, ko snemamo ali pa delamo ploščo, je druženja več! Pomembno je, da se štekamo v muziki, sicer se pogovarjamo o politiki, o tem, kaj se je komu zgodilo in podobna jajca. Saj Bucota (Martin Janežič/bobnar Sausages in Tribute 2 love) tudi vidim vsak dan, pa mi ni dolgčas!

Pomembno nepomembni intermezzo. Kdo je boljši kitarist, Dani, Zoki, morda Gušti? Težko vprašanje. Dani je kitarist, ki se zelo hitro nauči stvari, ki jih je treba igrati in potem se teh okvirov drži! Precizen, natančen, priden! Gušti je bil bolj skladatelj. Znal je narediti komad in ga po taborniško zaigrati. Potem je taborniško tehniko nadgradil. Kitara mu je pomenila bolj sredstvo za izražanje avtorstva. Moram povedat, da se je Gušti v zadnjem času zelo popravil. Odkar igra s Perotom (Peter Dekleva/ kitarist Srečna mladina, Gušti in Polona) se je zelo izboljšal. Ko ga pokličem, mi pove, da ravno vadi; zdi se mi da takrat, ko smo igrali skupaj ni prav veliko preigraval. (smeh)

Kaj pa Zoki (Zoran Čalič/kitarist Majke, Big foot mama), legenda? One je kreativec, Mr. Riff. V Majkah ima popolnoma drugo funkcijo kitarista kot pri nas. Tam je ritem kitarist, pri nas bolj bazira na solu in riffu! Univerzalec. To je kitarist, kakršnih v Sloveniji ni veliko, morda celo na teritoriju bivše Juge. Brez veze, da razpravljam, sam boš lahko o njem povedal veliko!

Si v nekem momentu razmišljal o tem, da ti gre vse skupaj na »kurac«, da bi želel »normalen« način življenja? Družina, otroci, služba, žena, kredit...? Imel sem obdobje, ko je izšla četrta plošča (doba norih). Gušti je videl neke druge stvari, imel drugačno vizijo, manj žaganja, več čistih zvokov, vse skupaj bi zmehčal! Takrat me je začelo trest. Nisem mogel nič, še vedno je on naredil največ hitov in to dobrih, še vedno sem mu na nek način zaupal! Tisto leto sem ugotovil, da je treba stvari spremenit in tudi kriza je sčasoma minila. S fanti smo držali skupaj. Na momente se mi je res zazdelo, da sem naredil že veliko, da je vsega dovolj, bandi ne zdržijo skupaj več kot deset let in zdaj smo polnoletni. (smeh)

Omenjaš Guštija (Miha Guštin/kitarist in avtor Bfm/Gušti in Polona) kot avtorja besedil, komadov, kaj pa sam, nisi nikoli želel pisati besedil? Imam tri besedila za band, doma pa imam kar obsežno zbirko textov, ki nekako niso primerni za Big foote, mogoče jih bom kdaj izdal v kakšni pesniški zbirki. (smeh) Tega ne bom prodal bandu, ne bodo kupili! Band mora imeti jasna besedila, da bi jih šestnajst let star poslušalec razumel.

Se publika stara z vami? So še vedno stari šestnajst let? Ja, ne boš verjel. Pred leti nam je šlo to na živce, toliko let že delamo in še vedno na špile hodijo otroci! Imaš bande, ki so mogoče slabši ali pa drugačni, pa obdržijo tisto publiko z začetka, pri nas pa prihajajo otroci, ki še niso bili rojeni, ko je band začel s kariero.

Mojo hči (Lila Angie, 4 leta) ste prepričali. (smeh) No vidiš! Nekaj časa nam je šlo na živce, potem smo ugotovili, da mladina pod odrom pomeni, da je pred nami še čas za ustvarjanje! Če je pod odrom 16-letni mulc, vem da imam vsaj še pet let prednosti, razen če si mi kaj zgodi. (smeh)

Kjub vsemu, ko te človek posluša in se ne zaveda avtorstva verzov, dobi občutek, da je prav Grega tisti bog ljubezni! Zdi se, da ti besedila pašejo! Interpretacija, karizma in nastop človeka prepričata, da si prav ti Big foot mama, da je besedilo tvoj »lajf«? To je kompliment, je morda prekletstvo? Se ti zdi, da živiš besedila ali živiš svoje življenje? Ali te avtorji tako dobro poznajo? Predvsem zadnje. Gušti in Alen me zelo dobro poznata. Tudi pri nastanku besedila sem bil z nekimi besedami vedno zraven, spoznaval tekst skupaj z njima. Jaz bi sicer delal besedilo. Ne znam tako hitro z besedami. Sam bi pisal en tekst pol leta, za celo ploščo pa imaš časa tri mesece! Imajo hitro roko. (smeh) Vedno je bil pogovor okoli teksta. Sigurno je v vsakem tekstu del mene.

Zdi se mi, da je na nek način krivično. Si ikona Big foot mame, ki jih na nek način prodaja. Nočem zapostavljati pomembnosti banda. Ampak zdi se, da imaš od Big footov še najmanj izkupička prav ti? Ja, če gledaš tako je res, jaz imam mikrofon in tri tekste od petdesetih!

Ni denarja od avtorskih pravic. Te za tvoje »prodajanje« in izpostavljanje plačujejo več? Ne, tretiran sem kot Jože in Dani, nič več!

Dobro, Guštija sem enkrat samkrat slišal peti, tega ne bi rad nikoli več doživel. (smeh) Imel sem srečo ali pač ne, da sem bil na koncertu Big footov, ko tebe še ni bilo, bilo je še bolj grozno. Zanič band z zanič pevcem, neuigrano. Potem sem zamudil tvojo uvajalno dobo in se po nekaj letih spet podal na svirko. Bila je bistvena razlika. Tvoj doprinos je morda okužil tudi ostale! Band je igral! Ti si prva bojna linija. Zdi se mi čudno, da si rangiran isto? Gušti rad poje. (smeh) Jaz sem zadnji prišel v band, zavedam se svojih kvalitet, ampak me to ne moti, sem se sprijaznil, sem bolj skromen!

Zdaj mladi bandi preigravajo vaše komade, ti je to kul? To je kul, matrajo se! Dobri so, pridni, metalci predvsem. (smeh)

Lahko pričakujemo 20, 30, 40 let Big foot mame? Za dvajset sem siguren, potem bomo šli na petindvajset, sigurno ne na štirideset.

Sprašujem tebe, bi še? Je volja? Glede na to, da imam koncerte, da nas ljudje hočejo, da so koncerti polni, nimam razloga, da bi s tem prekinil. Ne bi rad pustil ljudi lačnih!

Tega ne počneš samo zaradi ljudi, verjetno tudi zaradi sebe? Seveda te koncert spravi v dobro voljo!

Se pravi boš to še počel čez dvajset let? Zaenkrat lahko rečem, da je okej, dvajset let pa je preveč daleč!

Slovenci rabimo svoje Stonese, 40 let Big foot mame! Meni se sliši okej! So leta postala problem, kondicija? Niti ne, zdi se mi, da sem po zdajšnjih koncertih bistveno bolj spočit, kot pred leti. Res pa je, da vse skupaj počnem drugače kot sem. V preteklosti se nismo premaknili s prostora za vaje proti koncertu, če v prtljažniku ni bilo gajbe piva! Kar pomeni, da si bil že na tonski vaji »šibek«, se streznil, se ga uspel pred koncertom zopet napiti in to je bilo za telo prenaporno!

Kdaj so koncerti? To morda sovpada s tvojo teorijo o dvakratni pijanosti? Tonska vaja ob petih popoldne, koncert skoraj nikoli pred polnočjo. Vmes pa ogromno časa, ki ga nekako zab(p)iješ!

Se ti ne zdi, da je vse skupaj prepozno, da si ti, publika, v teh urah utrujen bolj, kot bi bili, če bi se koncert zgodil ob devetih, kot se to dogaja v civiliziranih evropskih državah! Tako so nas navadili organizatorji, ki še vedno želijo zaslužek od prodaje alkohola. Počasi moramo te ure pomakniti v bolj humane termine. Ljudi je treba navadit na zgodnejše ure!

Čisti finale! Lahko potegneš črto? Je bit lepo, lahko, težko Grega Skočir, je bit lepše samo Grega? Lepo je biti Grega Skočir, dobro je biti Grega za prijatelje, naporno je biti roker teh osemnajst let!