Najboljši med policami
Nedelja, 14. 6. 2026, 18.36
1 mesec
Intervju
David Urankar: Včasih je treba pri kakšni stvari tudi malo potrpeti. Ne samo v službi, tudi v odnosih.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,51
"Šport je bil vedno velik del mene in še danes je, čeprav se zdaj z njim ukvarjam povsem rekreativno," pove voditelj in maneken David Urankar.
"V Milanu mi je bilo težko živeti. Ajdo (danes ženo, op. p.) sem večkrat klical, napol v joku, da imam tega dovolj in da si želim domov. Ona me je spodbudila in rekla: 'Daj, zdrži še malo, saj se bo odprlo.' Na začetku namreč ni lahko, ko tja prideš kot 'mulc', ko vidiš, kakšna je konkurenca, kakšno je mesto, kako je vse zahtevno," je v intervjuju o življenju v Milanu za Siol.net povedal znani slovenski voditelj, maneken in tudi nekdanji profesionalni športnik David Urankar. Manj ljudi pozna njegovo športno plat, o kateri je iskreno in brez olepševanja spregovoril v pogovoru, v katerem se je med drugim dotaknil tudi vloge "influencerja" na družbenih omrežjih, zahtevnejših obdobij v življenju, družinske dinamike in pasti, ki jih ustvarjajo družbena omrežja. Razkril je tudi podrobnosti in svojo vlogo kot voditelj oddaje Najboljši med policami, ki si jo lahko ogledate na Siol.net.
Kako ste se znašli na televiziji in v vlogi televizijskega voditelja?
Ko sem pred 18 leti začel delati na nacionalni televiziji, so me poskusili malo ukalupiti. Takrat so bila morda še močnejša pravila, kot so zdaj. Vse je bilo bolj po "reglcih". Pri meni pa se je zgodilo, da sem kdaj kaj preveč rekel, pokomentiral ali se pri kakšni stvari nasmehnil.
Izhajal sem iz tega, da moram biti na televiziji tak, kot sem, in da ne "fejkam". To mi je bilo enkrat že tako zoprno, da sem, ko sem prišel domov, rekel Ajdi, ki takrat še ni bila moja žena: "Ej, jaz bom pustil to službo." Vprašala me je, zakaj. Rekel sem, da zato, ker mi ves čas nekaj ukazujejo, kdo moram biti, jaz pa bi bil rad to, kar sem. Rekla je, naj bom potem to, kar sem. Odvrnil sem, da me bodo v tem primeru "skenslali".
Odvrnila mi je, da je konec v obeh primerih enak. Če neham ali me odslovijo oni, bom v vsakem primeru brez dela. Rekel sem ji, da je to odličen "point", in od takrat naprej sem bil pač to, kar sem. Nad tem se ni nihče več pritoževal in sem se obdržal na televiziji.
V slovenskih medijih, in družbi na splošno, je kar nekaj takih ljudi, ki postanejo povsem druge osebe, ko se ugasnejo kamere ali mikrofoni. Jaz bi rad imel v svojem življenju čim manjšo razliko med tem, kakšen sem na televiziji, in tem, kakšen sem v zasebnem življenju.
Pri športu se mi zdi, da je glavna stvar, ki jo dobiš, to, da se naučiš slaviti ob zmagah, prežvečiti poraze, poškodbe, ki pridejo, in še druge stvari.
Slovenska javnost vas pozna tudi kot manekena, vaša profesionalna športna plat pa je malo manj znana. Nenazadnje ste bili tekmovalec v prvi slovenski bob reprezentanci in tudi atlet v teku na 400 in 800 metrov. Kaj lahko poveste o tem obdobju? Kako vas je to nenazadnje oblikovalo kot osebo, kakršna ste danes?
Šport je bil vedno velik del mene in še danes je, čeprav se zdaj z njim ukvarjam povsem rekreativno. Kot "mulc" sem v osnovni šoli treniral košarko, ki je še danes moja prva športna ljubezen. Kasneje, ko sem videl, da imam hitrost in eksplozivnost, sem se ukvarjal tudi z atletiko.
V atletiki sem doživel največ športa, poleg tega pa mi je najbolj pomagala, da sem se kot nekdo, ki odrašča, soočal z različnimi težavami in izzivi, kar mi prav pride še danes.
Pri športu se mi zdi, da je glavna stvar, ki jo dobiš, to, da se naučiš slaviti ob zmagah, prežvečiti poraze, poškodbe, ki pridejo, ter še druge stvari. Naučiš se tudi dinamike v ekipi, konkurence in drugih zadev, s katerimi se večina ljudi začne soočati šele potem, ko postanejo profesionalci na področju, za katero so se izšolali.
"V atletiki sem doživel največ športa, poleg tega pa mi je najbolj pomagala, da sem se kot nekdo, ki odrašča, soočal z različnimi težavami in izzivi, kar mi prav pride še danes."
To lahko za nekatere pride šele pri 25 ali 30 letih. Jaz pa sem bil relativno hitro na precej visoki ravni in sem se moral s tem nekako spopadati že od svojega 15. ali 16. leta. Dodatna vrednost vsega tega je tudi, da sem videl pol sveta, ki ga drugače verjetno ne bi videl nikoli. Veliko sem prepotoval, spoznal ogromno zanimivih ljudi, z mnogimi izmed njih pa smo še danes v stikih.
Šport mi je dal veliko. Dal mi je tudi disciplino, kar pa je po mojem mnenju nekaj, česar se šele zdaj zavedamo, da mogoče malo manjka, še posebej pri novi generaciji. Zanesljivost in disciplina. Brez tega ni nič. Brez tega si sicer lahko uspešen, a mislim, da ne dolgoročno.
Kdaj ste se zavedli, da ne boste mogli graditi profesionalne športne kariere?
Bob je bil moja zadnja športna postojanka, saj sem zelo analitičen človek. Tudi pri svojem televizijskem delu vse preposlušam in vse pregledam. Gledam, kaj bi lahko bilo boljše, kje bi lahko kaj popravil, kje je bil kakšen "am" preveč in podobne stvari. Nekaj podobnega je bilo tudi pri atletiki.
Še danes doma hranim vse dnevnike. Nikoli nisem pisal dnevnika o svojem življenju ali o tem, kaj se z mano dogaja, ampak sem vanj vedno zapisal, kakšen je bil trening, kaj sem delal na njem, kako sem se naslednji dan regeneriral in kako je vse skupaj postopkovno potekalo naprej.
"Nikoli nisem pisal dnevnika o svojem življenju ali o tem, kaj se z mano dogaja, ampak sem vanj vedno zapisal, kakšen je bil trening, kaj sem delal na njem, kako sem se naslednji dan regeneriral in kako je vse skupaj postopkovno potekalo naprej."
Vanj sem vedno beležil tudi čase s tekmovanj in hitro mi je postalo jasno, da moji osebni rekordi ne padajo tako hitro, da bi lahko nekoč nastopil v finalu svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger. Zavedal sem se, da sem lahko še nekaj let državni prvak, a nekje okoli 23. ali 25. leta mi je počasi postajalo jasno, da bom v atletiki težko živel od tega športa.
Šport mi je bil zelo všeč in vse okoli njega je "štimalo", a takrat sva z Ajdo že začela počasi razmišljati o družini in podobnih stvareh, zato sem ugotovil, da se vse to ne bo sestavilo skupaj. Potem je prišla ponudba za bob, ko so se Hrvati že v prejšnjem ciklusu kvalificirali na olimpijske igre.
Mi, ki smo bili sami šprinterji, smo si rekli: "Zakaj pa tega ne bi poskusili še mi?" To smo si postavili kot izziv, kot nekaj, kar je bilo res adrenalinsko. Ni mi žal, ker je bilo to pet sezon evropskega pokala, ameriškega pokala in svetovno prvenstvo.
Bob mi je dal nov segment športa, kar zadeva adrenalin, pa tudi občutek, da si v najlepšem času na najbolj mondenskih koncih sveta. Recimo, biti februarja en teden v St. Moritzu so, vsaj mislim, sanje vsakega izmed nas. Poleg tega pa tam še voziš bob in si po tekmi zvečer povabljen na večerjo, kjer je gost tudi princ Albert. To so samo še dodatni bonusi.
Kakšni pa so bili vaši pogoji dela in treningov?
Mi smo bili klasična banana reprezentanca. Če so takrat naši hrvaški kolegi po enkratnem nastopu na olimpijskih igrah jamrali, da imajo slabe pogoje, smo mi v bistvu najemali njihov četrti bob, da smo lahko trenirali. Tako smo imeli še malo slabše pogoje od njih. Večino stvari smo financirali sami.
Tudi zaradi tega se je zgodba po zaključenem olimpijskem ciklusu in žal neuspešnem lovu na olimpijske igre končala, ker samo z entuziazmom pač ne gre. To je predrag šport, da bi lahko rekli: "Zdaj pa smo tukaj štirje entuziasti, ki bomo na tem gradili."
Poleg tega v tem športu v Sloveniji nimamo tradicije. Če bi za tem stala zgodovina, kakršno imamo pri smučarskih skokih ali smučanju, bi bilo zagotovo lažje. Tako pa smo nekako poskusili, orali ledino, a se žal po naših nastopih s tem ni ukvarjal nihče več.
"Mi smo bili klasična banana reprezentanca. Če so takrat naši hrvaški kolegi po enkratnem nastopu na olimpijskih igrah jamrali, da imajo slabe pogoje, smo mi v bistvu najemali njihov četrti bob, da smo lahko trenirali. Tako smo imeli še malo slabše pogoje od njih. Večino stvari smo financirali sami."
Kako ste zašli v manekenske vode? Kako se je začel ta del vaše karierne poti?
Gre za malce smešno zgodbo. V srednji šoli je ena izmed sošolk delala fotostrip za Smrkljo in mi je pogosto rekla: "David, ti bi bil pravi model za tja noter."
Takrat sem bil preveč predan športu, da bi razmišljal o čemerkoli drugem. Potem pa sva se z enim kolegom, sošolcem, ki je že delal kot model, pogovarjala o tem, da za to delo dobiš plačilo.
Takrat sem se zavedel, da gre za honorarno delo in da lahko človek s tem tudi nekaj zasluži. Takrat je bilo to okoli deset tisoč tolarjev za eno popoldansko fotografiranje. To je bilo še v časih, ko je burek stal 150 tolarjev, tako da je ta zaslužek zadostoval za kar nekaj malic. Tako sem pristal v tem poslu.
Kmalu potem so me poklicali za kampanjo Subrina, delali smo fotografije za koledar. Potem smo precej hitro naredili tudi kampanjo za srajce Labod. Kar naenkrat sem imel toliko fotografij, da so na agenciji rekli: "David, bi prišel k nam? Da bi te mi zastopali?" V tistem obdobju sem odšel tudi v Milano in druga večja mesta. Kot študent imaš namreč čas, zato poskusiš s svojo srečo in nabiraš izkušnje. Tako sem prišel v modeling in v njem tudi ostal.
Kakšne izkušnje ste si nabrali v modelingu? Verjetno so te povezane z dobrimi in slabimi trenutki?
Tudi to je bil zame en tak zelo dober stik z realnostjo. Prideš iz majhnega okolja, kjer je vse odlično, vsi te hvalijo. Potem pa prideš na primer v Milano, kjer je bil eden mojih prvih castingov za modno znamko. Rekli so: "David, moraš iti tja." Preden sem prišel do lokacije, sem si pogledal naslov. Ta lokacija je bila, kot bi rekel, dve ulici stran, vrsta pa se je vila že daleč stran. Ko sem pogledal vse, ki so bili v tej vrsti, so bili videti tako kot jaz. To so bili moški atletske postave, visoki okoli 1,85 metra, imeli so rjave lase in rjave oči.
Ko sem to pogledal, sem si rekel: "Kako oni lahko zdaj izberejo moške izmed toliko skupin?" Tam je bilo zagotovo med 200 in 250 moških v vrsti, vsak s svojim portfoliom in fotografijami. Vsi pa smo čakali na svojo priložnost. Takrat sem prvič razmišljal o tem, da bi se obrnil in odšel, vrgel puško v koruzo in rekel: "To ni zame." Ampak potem se naučiš tudi to na nek način obvladovati. To, da nisi vedno ti tisti, ki je kriv, če ne dobiš nekega dela.
"Takrat sem prvič razmišljal o tem, da bi se obrnil in odšel, vrgel puško v koruzo in rekel: 'To ni zame.' Ampak potem se naučiš tudi to na nek način obvladovati. To, da nisi vedno ti tisti, ki je kriv, če ne dobiš nekega dela."
Na drugi strani je še vedno režiser ali fotograf, ki se odloča o tem, ali mu pašeš v nek okvir ali ne. Morda na tebi išče neko specifiko. Naučiš se tudi vztrajnosti. Če se ne postaviš v situacijo, v kateri lahko nekaj narediš, potem že v samem principu ne boš nič naredil.
V Milanu mi je bilo težko živeti. Ajdo (danes ženo, op. p.) sem večkrat klical, napol v joku, da imam tega dovolj in da si želim domov. Ona me je spodbudila in rekla: "Daj, zdrži še malo, saj se bo odprlo." Na začetku namreč ni lahko, ko tja prideš kot "mulc", ko vidiš, kakšna je konkurenca, kakšno je mesto, kako je vse zahtevno. Nihče ti tega ne pove na lep način, da boš delo morda dobil ob naslednji priložnosti. Samo pač ne dobiš dela. Dokler ne dobiš prvega, je psihološko zelo težko. Hitro padeš v temne misli.
Kako je biti model za eno izmed italijanskih agencij?
Tam je to zelo urejeno. Pri nas pogrešam tak sistem. Agencija je zastopnik modela in hkrati veš, kakšne so tvoje pravice, pa tudi kakšne so tvoje dolžnosti. Ko si enkrat podpisan pri eni izmed agencij, je zelo težko prehajati med različnimi agencijami. Tudi agencije med seboj zelo nerade posegajo druga drugi v zelje, poleg tega pa agencija ni kriva, če ti na primer ne dobiš dela.
Nekateri gredo v Italijo tudi na lastno pest in se potem povežejo z agencijo. Jaz sem imel že ob odhodu pogodbo z agencijo in sem imel večino stroškov tudi kritih. Kot model hodiš na različne razgovore za delo – castinge. Veliko je odvisno tudi od sreče in od tega, da si ob pravem času na pravem mestu, da lahko dobiš projekt. Takšnih razgovorov je lahko več kot deset na dan.
Večer prej smo na agenciji dobili seznam, kje se moramo zglasiti naslednji dan in katera so tista časovna okna, v katerih smo morali biti tam. Nato si sam organiziraš, kako boš logistično obiskal vse lokacije. Na zemljevidu smo pogledali, kako se je najbolj smiselno peljati od točke do točke, zato je zelo neugodno, če na enem izmed castingov oziroma že na prvem v dnevu naletiš na dolgo vrsto, saj se ti lahko podre celoten načrt. Agencije imajo tudi penale. Če se castingov ne udeležiš, se ti to odšteje od plačila oziroma od zaslužka.
Kdaj vas je zgodba pripeljala na televizijo in do vodenja oddaj? Se je to zgodilo spontano?
V bistvu je to povezano z modelingom. Moja takratna agentka v Ljubljani mi je rekla, da imajo na RTV avdicijo. Iskali so in klicali tudi po različnih agencijah. Takrat smo imeli v Sloveniji še nekaj agencij. Rekli so, da si želijo nekoga, ki bi bil dober pred kamero in ki zna tudi kaj povedati.
Nekaj nas je predlagala in odšli smo na avdicijo. Iz tiste avdicije nas je pet ali šest nadaljevalo celoten izobraževalni program RTV, ki je bil takrat res izjemen. Ne vem, ali je še danes na takšni ravni, ampak takrat smo se spoznavali z vsebinami, kot so sproščenost in prezenca z Andrejem Vajevcem, poudarjeno branje besedil, slovnične vaje, vaje s Tomažem Gubenškom z AGRFT ter z Miho Zorom z radia. Bilo je res noro. Mislim, da sem na te tečaje hodil dvakrat na teden po dve uri, in to v obdobju pol leta. To je skoraj tako, kot bi hodil na nek minifakultetni program. To mi je dalo ogromno. Veliko nas sicer ni prišlo čisto do konca in potem nastopalo v etru, nekaj pa nas je.
"Za to izkušnjo bom večno hvaležen, prav tako za ves čas in vse, kar mi je dala RTV, predvsem kar zadeva televizijsko znanje. Tega prej nisem imel – od dela s teksti na kameri do številnih drugih stvari. Vse lahko nato tudi analiziraš in vidiš, kaj bi še lahko izboljšal."
Za to izkušnjo bom večno hvaležen, prav tako za ves čas in vse, kar mi je dala RTV, predvsem kar zadeva televizijsko znanje. Tega prej nisem imel – od dela s teksti na kameri do številnih drugih stvari. Vse lahko nato tudi analiziraš in vidiš, kaj bi še lahko izboljšal.
Kaj vam je bilo najtežje pri vodenju oddaj?
Na začetku mi je bilo najtežje poslušati in gledati samega sebe. Sicer pa ne poznam človeka, ki bi rekel: "Jaz sem si pa zelo všeč, ko se vidim na kameri ali ko se slišim v etru." (smeh, op. p.)
Sem človek, ki morda deluje zelo samozavestno, kar je dobro. Drugače pa zelo prisegam na "ziheraštvo". Vse moram preveriti in pogledati. Veliko pričakujem od sebe, morda je tudi to povezano s tem. Vedno še najdem kakšno stvar in ugotovim, kaj bi lahko bilo malo boljše.
Načeloma sem se zdaj že naučil prepoznati, kaj je dobro. Pomembno je tudi, da sem imel, še posebej na začetku kariere, ob sebi prave urednike in urednice, ki so me spodbujali in me znali tudi nekoliko omehčati pri mojih pričakovanjih glede tega, kako moram biti videti na kameri ali v etru.
Ste perfekcionist in ali k temu stremite?
Mislim, da nisem čisto perfekcionist, imam pa zelo visoka pričakovanja. Morda ne toliko do drugih kot do samega sebe.
Vam je bil kakšen izmed projektov, ki ste jih delali, še posebej ljub? Ali vas je kakšen presenetil oziroma vam ga je bilo težko delati?
Vedno pridejo trenutki, ko ti je kakšno stvar težko delati, čeprav jo imaš izjemno rad. Mislim, da tudi Luka Dončić kdaj pride na kakšno tekmo, ki mu jo je težko odigrati. Ali pa mu je težko opraviti kakšen trening, čeprav je košarka nekaj, kar ima najraje na svetu.
Današnja mlada generacija temu ni več tako naklonjena, ampak včasih je treba pri kakšni stvari malo vztrajati in tudi malo potrpeti. Ne samo v službi, tudi v odnosih.
Vsak projekt je bil neke vrste sladkorček. Kdaj se je tudi zgodilo, da smo "zapeli" z ekipo, pa smo potem šli na kavo in stvari razrešili. Ampak tudi to je del procesa, brez katerega mene danes ne bi bilo tukaj. Oziroma ne bi bil na ravni, na kateri sem danes.
Oddaja, ki sem jo ustvarjal najbolj za dušo, je bila zagotovo Avtomobilnost. Kot otrok sem gledal Top Gear in sanjal o avtomobilih, zato je bilo to, da sem lahko deset let vodil oddajo o avtomobilih, nekaj posebnega. Vsak teden sem sedel v vsaj treh različnih novih avtomobilih, jih vozil in hodil na mednarodne predstavitve. To je bilo nekaj, o čem sem kot otrok sanjal.
"Ugotovil sem, da pojemo veliko preveč zarečenega kruha. Ne bom več rekel 'nikoli več'. Res pa je, da zdaj za vsak projekt dobro premislim, predvsem kdaj se ga lotim."
To je bil verjetno vrhunec med oddajami, pri katerih sem sodeloval. Drugače pa imam lepe spomine na snemanja z Goranom Dragićem, Petrom Prevcem in številnimi drugimi. Med njimi je tudi nekaj mednarodnih imen. Na avtomobilskih salonih sem srečeval Davida Coultharda, spoznal sina Steva McQueena in druge. Nabralo se je veliko zgodb in lepih trenutkov. Prav je, da ima vsak projekt nekaj dobrega in da se je pri kakšnem tudi kaj zalomilo. Nič ni prišlo samo od sebe. Ne sije vedno samo sonce.
Vodenja katerih oddaj bi se morda znova ali pa na novo lotili v prihodnje?
Ugotovil sem, da pojemo veliko preveč zarečenega kruha. Ne bom več rekel "nikoli več". Res pa je, da zdaj za vsak projekt dobro premislim, predvsem kdaj se ga lotim.
Čeprav je kakšen projekt lahko zelo dobro zastavljen, pride ob napačnem času. Oziroma ljudje, občinstvo ali tudi širši krog sodelavcev morda nanj niso pripravljeni. S tega vidika sem nekoliko bolj skeptičen. V tem trenutku je zato težko reči, nikoli ne veš.
Kmalu boste na Siol.net vodili zanimiv projekt. Kaj lahko o njem poveste?
To je v bistvu koncept, ki zna biti zelo zabaven. Začeli bomo z miniserijo petih zelo kratkih oddaj. V njih se bodo tekmovalci v trgovskem centru soočali z različnimi izzivi in med policami čim hitreje skušali najti določene izdelke. Preverili bomo tudi njihovo razgledanost, na primer, kako bi ocenili en izdelek, koliko stane kilogram moke ali kaj podobnega. Na koncu pa bo tudi nekaj "luštnih" vprašanj za splošno razgledanost.
"Mislim, da zna biti to dinamičen skupek zanimivih vsebin, za katere se mi zdi, da jih mogoče v našem prostoru manjka," je Urankar povedal o konceptu oddaje na Siol.net.
Mislim, da zna biti to dinamičen skupek zanimivih vsebin, za katere se mi zdi, da jih mogoče v našem prostoru manjka. Torej to, da imamo manjšo oddajo, ki živi na internetu in je malo bolj igrive narave. Nekaj, kar ni samo pogovor ali samo kviz, ampak nekaj vmes.
Kako vam odgovarja delo z ljudmi, pred kamero in pred gledalci? Je to nekaj, kar vam je pisano na kožo?
To mi je všeč. Vesel sem tudi, da sem vodil eno sezono oddaje Denar pada, saj sem si vedno želel voditi tudi večerni kviz. Rekel bi, da je bilo to na moji voditeljski "bucket listi". Tako kot avtomobilska oddaja ali pa mogoče oddaja Dobro jutro.
Zelo uživam v spontanih pogovorih s tekmovalci. Všeč mi je, ko imaš na drugi strani nekoga, ki ga ne poznaš. Pri bolj znanih in medijsko izpostavljenih osebah že približno pričakuješ, kaj bodo predstavili, kaj imajo novega, ali nov album ali novo sezono nastopanja. Tako pri njih že nekako veš, v katero smer bo zavil pogovor. Na drugi strani pa imaš pri spontanih pogovorih oziroma pri tekmovalcih v kvizih vedno segment, ki te kot voditelja nekoliko preseneti.
Spomnim se oddaje Dobro jutro, kjer sem izjemno rad sprejemal klice v živo v eter. To mi je bilo nekaj najboljšega. Prav zato, ker nisi vedel, ali bo človek na drugi strani popolnoma skritiziral politično situacijo v državi, ali bo nahrulil tebe, da si pred pol ure naredil nekaj narobe, ali pa ti bo dal recept za jabolčno pito. Vodenje tega je, kot bi zavrtel kolo sreče. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.
"Moje stališče je, da gost naredi oddajo, ne voditelj. Ko na primer vodim dogodek, sem kot moderator, milo rečeno, neke vrste prometnik na odru. Jaz moram samo usmerjati dogodek, da teče tako, kot mora. Vsebino, dinamiko in podobne stvari pa dodajajo gostje."
Sami ste že zelo izdelan in prepoznaven medijski obraz. Kako gledate na dinamiko v oddajah, kjer so vaši gostje precej manj znane osebnosti?
Moje stališče je, da gost naredi oddajo, ne voditelj. Ko na primer vodim dogodek, sem kot moderator, milo rečeno, neke vrste prometnik na odru. Jaz moram samo usmerjati dogodek, da teče tako, kot mora. Vsebino, dinamiko in podobne stvari pa dodajajo gostje.
Če pride nek gost na konferenco in v 45 minutah popolnoma zamori vse, sem lahko jaz najboljši komik na svetu, pa ne bom dvignil poslušalcev v tistih petih minutah, ki jih imam vmes, da razbijem napetost in napovem naslednjega gosta.
Voditelj mora znati poslušati, biti luciden in postavljati prava vprašanja. Ko pa si enkrat toliko časa v medijih, potem po mojem mnenju že nekaj delaš prav, da stvari izpadejo dobro.
Če pa v oddajo pride gost brez energije, tudi ti ne moreš rešiti stvari. Gostil sem ljudi, ki so imeli sto tisoč sledilcev, pa se mi je zdelo, da so bili med pogovorom brez prave prezence in energije. Pa ne moreš natančno povedati, zakaj. Gostil sem tudi ljudi, ki sploh niso imeli profila na Instagramu oziroma svoje podobe niso gradili na družbenih omrežjih, pa so bili tako dobri gostje, da bi jih lahko poslušal pol ure ali uro govoriti o njihovem popotovanju po Tanzaniji. Ne smeš soditi knjige po platnicah in prav tako ne gosta po številu sledilcev.
"Ti novi mediji, ki pravzaprav niso več tako novi, so danes del vsakdanjika. Niso na družbenih omrežjih samo influencerji. To je namreč na nek način vsak, ki je medijsko izpostavljen. Včasih je bil to časopis, potem radio, nato televizija."
Kot športni navdušenec ste leta 2024 doživeli večjo prometno nezgodo. Ali imate posledice od tega še danes?
Ne, razen nekaj majhnih spominkov ob očesu, kjer je na koži ostalo nekaj prask, hvalabogu ni nič ostalo.
Padel sem s kolesom in to je bilo to. S stranske ulice je pripeljal avto, jaz sem se ustrašil, močno zavrl, spodneslo mi je prvo kolo in končal sem na glavi. Nekaj časa sem bil tudi nezavesten. Čelada me je rešila. Ne vem, kaj bi bilo, če je ne bi imel, ker sem po padcu menda priletel neposredno na glavo.
Počil sem komolec, si nekoliko razbil kolena, ampak načeloma je tudi to ena izmed tistih stvari, iz katerih lahko potegnem nekaj dobrega. Ne glede na to, v kako dobri formi si in kako se ti zdi, da si na vrhu sveta, se lahko v trenutku zgodi, da se zbudiš v rešilcu, tako kot sem se jaz, in ne veš, kaj se dogaja.
V preteklosti ste že spregovorili o pomembnosti Instagrama kot družbenega omrežja. Zakaj? Kaj vam pomeni ustvarjanje takšnega profila in na nek način tudi grajenje svojega branda?
Ti novi mediji, ki pravzaprav niso več tako novi, so danes del vsakdanjika. Na družbenih omrežjih niso samo influencerji. To je namreč na nek način vsak, ki je medijsko izpostavljen. Včasih je bil to časopis, potem radio, nato televizija. Če pogledamo glavne medijske osebnosti, ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše po Evropi in svetu, so bile vedno prisotne v vseh medijih.
Če si medijsko izpostavljena oseba, moraš svojo prisotnost graditi na vseh platformah. Instagram in Facebook sta del tega. Mislim, da se tudi medijske hiše zavedajo, da ne moreš graditi vsega le na enem mediju, ne da bi imel svoje zaledje oziroma podporo na družbenih omrežjih.
"Kljub temu mislim, da bodo klasični mediji še naprej obstajali. Če bodo znali dobro krmariti med vsemi temi novicami in jih za vsak segment gledalcev, poslušalcev in bralcev pravilno zapakirati, bodo lahko živeli še dolgo časa."
Družbena omrežja so pač samo še eden izmed medijev. Če si je mogoče kdo pred desetimi leti še zatiskal oči in govoril, da je to nekaj za mlade in da ne gre za resen medij, danes vidimo, kakšni so marketinški proračuni. Digitalni mediji so v veliki večini primerov že zdavnaj presegli radio, televizijo in druge klasične medije. In kje večina ljudi dobi novodobne jutranje novice?
Kljub temu mislim, da bodo klasični mediji še naprej obstajali. Če bodo znali dobro krmariti med vsemi temi novicami in jih za vsak segment gledalcev, poslušalcev in bralcev pravilno zapakirati, bodo lahko živeli še dolgo časa.
Bi nekomu, ki se želi s čimerkoli ukvarjati, priporočali, da že kot mlad začne sistematično graditi svoje profile na družbenih omrežjih? Ste to v tem času spoznali tudi sami, da bi vam morda to koristilo?
Jaz sem imel to srečo, da sem dejansko prišel na družbena omrežja že skozi neko prepoznavnost, ki sem jo imel prej na televiziji. Že prej sem bil v medijih in mi je bilo zaradi tega morda tudi lažje priti do sledilcev. Imel sem tudi vsebino, ki sem jo lahko ponudil sledilcem na družbenih omrežjih.
Mislim, da moraš najprej najti neko področje zanimanja, ki ti je všeč. Lahko je to atletika, avtomobili, morda risanje ali nabiranje zelišč v gozdu. Če je to nekaj, kar misliš, da bo tvoje sledilce zanimalo, in iz tega zanimanja gradiš profil navzven ter je tvoj osebni branding nekaj, kar s tem pride zraven, potem je to po mojem mnenju najboljša odločitev. Bolje kot zgolj odločitev za to, da začnete z ustvarjanjem na družbenih omrežjih samo zato, da ne boste izpadli iz tega kroga. Lahko pa, da tudi to deluje, nikoli ne veš (smeh, op. p.).
"Nisem nek digitalni guru, da bi delil nasvete. Mislim, da je treba delati tako kot pri večini stvari. Torej, če nekdo nekaj čuti in se mu zdi, da je to dobro in da s tem nikomur ne škodi, naj to naredi."
Kako pa gledate na ustvarjanje profilov na družbenih omrežjih za svoje še nepolnoletne otroke?
Pri svojih dveh otrocih še nisem o tem tako razmišljal. Je pa res, da prej kot otroku odpreš e-poštni račun, manjša je verjetnost, da bo imel potem za svojim imenom še številke v e-pošti. Pri teh stvareh ne moreš biti dovolj pameten.
Poleg tega sam nisem nek digitalni guru, da bi delil nasvete. Mislim, da je treba delati tako kot pri večini stvari. Torej, če nekdo nekaj čuti in se mu zdi, da je to dobro in da s tem nikomur ne škodi, naj to naredi. Če se v neki zgodbi vidiš in čutiš ter s tem, kar delaš, ne škodiš nikomur drugemu (in sebi), potem to naredi. Če čez pet let vidiš, da to ni bila prava odločitev, še vedno lahko zapreš profil.
Vas spletni komentarji kakorkoli prizadenejo? Kako gledate nanje?
Da, veš, da me, zagotovo. Je pa res, da je to še ena stvar, ki sem jo lahko že predelal v sklopu športa in kasneje modelinga – in sem dobil malce tršo kožo. Dejansko na nekatere stvari nisi več tako občutljiv, ne bom pa trdil, da se me ne dotaknejo.
Zelo imam rad komentarje, ki so argumentirani. Če mi nekdo napiše na primer, ali se lahko neham dotikati brade med vsakim intervjujem, bom ob tej opazki lahko ocenil, da je to dober komentar, saj se morda res preveč dotikam brade ali popravljam lase med intervjujem. Argumentirani komentarji so vedno zelo dobrodošli. Ne razumem pa komentarjev, ko nekdo napiše "lej ga, debila" ali "kreten" oziroma kaj podobnega. To je sporočilo od nekoga, ki ga sploh ne poznaš. Ob tem se ne znerviram, ampak se vprašam, kako lahko nekomu napišeš nekaj takega, pa ga osebno sploh ne poznaš.
"Argumentirani komentarji so vedno zelo dobrodošli. Ne razumem pa komentarjev, ko nekdo napiše 'lej ga, debila' ali 'kreten' oziroma kaj podobnega. To je sporočilo od nekoga, ki ga sploh ne poznaš. Ob tem se ne znerviram, ampak se vprašam, kako lahko nekomu napišeš nekaj takega, pa ga osebno sploh ne poznaš."
Je pa res, da se moramo vsi medijsko izpostavljeni ljudje zavedati, da je nek odstotek ljudi, ki te ne prenese, in nek odstotek ljudi, ki te ima ekstremno rad. Pri svojem delu moraš, hočeš nočeš, pobrisati oba ekstrema, na eni in drugi strani, in iz tega narediti Gaussovo krivuljo. Izbrisati moraš tako tiste ekstremno slabe kot tudi ekstremno dobre. Tam je potem realna slika.
Kaj si mislite o pritisku popolne podobe na družbenih omrežjih in ali ta sploh obstaja?
Veliko je tega. Vsi bi bili radi videti najbolje, kar lahko. Zato gremo k frizerju in tudi pazimo, da ne objavimo ravno vsake fotografije, ki nastane. Je pa res, da so nekatere stvari zmanipulirane – bodisi s programi, kot so Photoshop in filtri, bodisi z lepotnimi posegi. Ampak to ni nič novega. Družbena omrežja so samo še en medij.
Bolj je problem v tem, kako mladim to predstavimo – ali jim kot starši razložimo, da nekdo ni vsak dan na jahti ali pa se ne vozi vsak dan z zasebnim letalom, ampak so to influencerji, kjer se jih je 20 zbralo skupaj, vsak je prispeval svoj del, da so najeli zasebno letalo za nekaj ur, in so se potem vsi po vrsti fotografirali na tem letalu. Do te mere je realnost zmanipulirana tudi na družbenih omrežjih. Tako kot pri vseh stvareh, ki jih prebereš, moraš uporabiti malo zdrave pameti. Če bomo življenje in medije jemali malo bolj z rezervo, bomo lažje prišli skozi.
Na svojih družbenih omrežjih delite tudi utrinke svoje družine, žene in redkeje tudi svojih otrok. Zakaj ste se odločili za tak pristop in nagovarjanje sledilcev?
Z Ajdo sva bila že od samega začetka medijsko izpostavljeni osebi. Ona s svojim delom, in odkar sva skupaj, kar je že 20 let, se skupaj odpravljava na dogodke in skupaj delava projekte, zato sva izpostavljena.
Težko je pričakovati, da če si danes tri ure na televiziji, o tebi ne bo ničesar slišati ali videti. Ko odpreš ta vrata medijskega sveta, si v njem z vsem – ali pa te ni. Težko je to tudi uravnotežiti in biti popolnoma odrezan od vsega oziroma medijsko neizpostavljen. To dvoje ne gre skupaj. Vem, da si nekateri tega zelo želijo, ampak mislim, da če si v tem svetu, si pač na očeh javnosti. To je del medijske izpostavljenosti.
Kje ste se spoznali s svojo ženo? Pogosto jo namreč omenjate kot podporni steber vaše družine, drug drugega pa podpirata pri različnih projektih.
Da, to je vzajemno. Mislim, da ni partnerskega odnosa oziroma nasploh odnosa, niti prijateljskega, če ni podpore z obeh strani. Še ena dobra stvar, ki se mi je v športu zgodila, je ta, da sem Ajdo spoznal na atletskem treningu. Tako se poznava že od atletike. Konec letošnjega leta bo 21 let, odkar sva skupaj. Imava dva fanta, stara šest in deset let.
Kot družina se podpiramo, veliko se pogovarjamo. Poskušamo, da smo takrat, ko smo skupaj, res skupaj in preživljamo kakovosten čas. Vedno sem bil pristaš kakovosti pred količino.
"Da, to je vzajemno. Mislim, da ni partnerskega odnosa oziroma na splošno odnosa, niti prijateljskega, če ni podpore z obeh strani. Še ena dobra stvar, ki se mi je v športu zgodila, je ta, da sem Ajdo spoznal na atletskem treningu. Tako se poznava že od atletike. Konec letošnjega leta bo 21 let, odkar sva skupaj. Imava dva fanta, stara šest in deset let."
Kako pa vam uspe usklajevati družinski čas z delom, projekti in kariero?
Tukaj je veliko prilagajanja. Šli smo skozi nekaj pretresov, eden od njih je bila tudi Ajdina izgorelost. Iz vsake stvari sva se ogromno naučila. Naučila sva se uravnotežiti delovne obveznosti, športne obveznosti, obveznosti otrok in tudi to, da si kdaj vzameš čas zase, kar se mi zdi izjemno pomembno.
Nekaterih stvari ne moreš predebatirati, če so zraven prisotni otroci ali če si na poti iz ene obveznosti na drugo. Za nekatere stvari potrebuješ celoten konec tedna ali vsaj enodnevni izlet, da lahko spočiješ glavo in prekineš ritem. Tukaj ne morem izpustiti pomoči dedkov in babic. Brez njihove pomoči, tako mojih kot Ajdinih, bi težko vzdrževala ta tempo. Ko imam kakšen večji projekt, me lahko ni deset ali 14 dni. Takrat se čas pač ne more ustaviti. Celotna družina nama je v veliko podporo. To nama res veliko pomeni. Če tega zaledja ne bi imela, bi bilo težko.
S čim se po zahtevnem dnevu najlažje umirite?
Moj "guilty pleasure" je gledanje tekem NBA. Vem, da me bodo zdaj oboževalci Evrolige linčali, ker naj NBA ne bi imela dobre košarke, in tega se potihem tudi zavedam.
Če imam za pregledati kakšen scenarij ali plačati račune, si v ozadju prižgem tekmo NBA, najraje tekmo, na kateri igra Luka, pa tudi tekme New York Knicksov. Ne ogledam si celotne tekme, ampak vsake toliko pogledam kakšen počasen posnetek zabijanja. To je čas, ko se lahko odklopim.
"Moj 'guilty pleasure' je gledanje tekem NBA. Vem, da me bodo zdaj oboževalci Evrolige linčali, ker naj NBA ne bi imela dobre košarke, in tega se potihem tudi zavedam."
Kakšni ste, ko ugasnejo kamere?
Želim si, da sem čim bolj tak, kot sem takrat, ko so kamere, telefoni in mikrofoni prižgani. Ugotovil sem, da mi je to dala oddaja Dobro jutro. Ko smo delali tudi oddaje štiri ure v živo, od sedmih do enajstih, sem hitro ugotovil, da tega ni mogoče "fejkati". Da je nemogoče biti popoln in nekdo, ki nisi, štiri ure v živo na televiziji.
To je prišlo spotoma in rekel sem si, da se bom s tem najlažje spopadel, če sem to, kar sem. Mogoče si v živo kdaj privoščim grdo besedo več, ampak ne preklinjam redno. To se mi običajno zgodi pri rekreaciji, ko žoga noče skozi obroč (smeh, op. p.).
"Želim si, da sem čim bolj tak, kot sem takrat, ko so kamere, telefoni in mikrofoni prižgani."
Preberite še:
