Hozier, novi up irske glasbe

Čeprav bi ob poslušanju uspešnice Take Me To Church pomislili, da so nam podtaknili kakšen glasbeni izdelek iz ameriškega biblijskega pasu, pozornejše poslušanje razkriva konflikten odnos do vere, skupaj s kritiko ruske protigejevske zakonodaje v videospotu pa pred poslušalstvo postavlja 24-letnega Andrewa Hozierja-Byrna, novi up irske glasbene scene.

Velik del Hozierjevega čara je v tem, da niti približno ne zveni tako, kot bi po svojih demografskih podatkih moral. Bolj kot leta 1990 rojeni Irec namreč zveni kot zreli ameriški bluesovski maček, kar je po poročanju Guardiana posledica izjemno počasnega interneta v irskem Wicklowu. Mladec se je zato bolj kot na zvezdnike YouTuba moral opreti na glasbo svojih staršev, pri tem pa je imel srečo, da so starši doma imeli kaj več kot le obvezno irsko glasbeno opremo in so poslušali še Nino Simone, Johna Leeja Hookerja in Tom Waitsa.

Prvenec, ki ga je poimenoval po sebi, prinaša zasanjane izlete v glasbeno preteklost, podkrepljene z verskimi dilemami, ki jih poznamo že od U2, in temačno obteženimi ljubezenskimi izpovedmi, ko prepeva o angelih male smrti, občasno pa je tudi lahkoten, na primer v skladbi Jackie And Wilson, to bosta, mimogrede, imeni njegovih otrok.

Temačno vzdušje se tako menjava z lahkotnejšimi in nekoliko bolj optimističnimi zvoki, z dnevno novim zaljubljanjem v Someone New in rahlo poskočnostjo v From Eden, a Hozier se, kot kaže, tudi sicer počuti tako, kot zveni; nelagodno v času, v katerem živi, stara duša, ki se nikoli ni počutila mlado in ki, kot poje, trenutno preživlja krizo četrtletja.

Mladostniškim muham navkljub je njegova glasba prijetno srhljiva, še posebej Work Song, med presežke albuma, ki jih ni malo, pa lahko vključimo tudi Foreigner's God. Hozier je prijetno presenečenje, ki v primerjavi z drugo mladino s staro dušo (Jake Bugg, Adele …) svojo zrelost kaže tudi pri besedilih.