Sreda, 12. 2. 2014, 10.04
8 let, 7 mesecev
Frank Turner – Tape Deck Heart
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Frank Turner, ki nas je pred leti zabaval na Terraneu, slovi po svojem folkovsko-akustičnem pristopu k punkrocku, kjer ne manjka vzklikov "hej hou", spevnih refrenov in tokrat tudi precej jeze in žalosti.
Turner Tape Deck Heart namreč začenja s skladbo Recovery, v kateri se znajde v neznanem vzhodnolondonskem stanovanju s pripomočki za pomirjanje in pozabljanje. Okrevanje po zlomljenem srcu, ki ga je sodeč po skladbi Tell Tale Signs zagrešila neka Amy, traja ves album, kar pa niti ni tako slabo, saj se iskrenost in bolečina lepo ujemata z njegovim slogom.
Tokrat imajo skladbe sicer bogatejše aranžmaje, a v ospredju so vedno Turnerjev glas in njegove zgodbe. Namesto skladb za poskakovanje, ki jih tokrat zastopa predvsem Four Simple Words, se Turner spominja preteklosti in zdi se, da se skozi grenko nostalgijo počasi spreminja v Adama Duritza iz Counting Crows, pri nežnih skladbah pa morda celo v Damiena Ricea.
Vse to daje Turnerju nekaj dodatnih dimenzij, ki jih pri England Keep My Bones na primer nismo zaznali. Na primer nežnost pri The Fisher King Blues, s katero se sprehaja po klišejih in legendah, ter v Good & Gone, ki je morda še najbližje počasnim pesmim skupine Counting Crows.
Če ne bi pametoval o čistosti punkrocka, bi bil skoraj že simpatičen, a očitno si prevelikega odmika od svojega pubovskega poskakovanja ni želel privoščiti. Vsekakor je Tape Deck Heart presenetljivo prijeten album, ki se ga ne bomo branili slišati v živi različici.
