Ponedeljek, 2. 5. 2011, 7.58
7 let, 3 mesece
Foo Fighters
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
Dave Grohl, vodja skupine Foo Fighters, je zagotovo med bolj aktivnimi rock glasbeniki zadnjih dvajsetih let. Potem ko je približno pet let bobnal pri Nirvani, je po smrti Kurta Cobaina ustanovil novo skupino - Foo Fighters, kjer se je iz bobnarja prelevil v pevca in kitarista, kasneje pa smo ga lahko videli tudi v skupinah kot sta Queens of the Stone Age ter Them Crooked Vultures. Grohla je tako dovolj za kopico težko-rockerskih projektov, pri katerih pa se zna tudi pošaliti; spomnimo se samo nekaterih video spotov Foo Fighters in Queens of the Stone Age.
A pri Wasting Light ni veliko prostora za šale. Bend, ki sicer lahko polni stadione, se je za zadnji album odločil, da ga bodo posneli analogno, v Grohlovi garaži, kar naj bi jih vrnilo h koreninam. K resnim, brezkompromisnim kitarskim koreninam. Skladbe so namreč težke, a večinoma se pri vseh v refrenu pokaže melodija, ki reši skladbo in zaradi katerih ne dvomimo, da bodo skladbe z Wasting Light nekoč ne samo garažni, ampak tudi stadionski klasiki.
Glede na to, da je ploščo produciral Butch Vig in da se je med gostujočimi glasbeniki pojavil tudi Nirvanin Krist Novoselic, ne preseneča, da album na trenutke zveni, kot da bi ga potegnili iz devetdesetih, včasih je kar malce nirvanast. Kar ni nujno slabo, je točno to, kar bi od Grohla pričakovali, škoda le, da se ta po desetletjih uspehov tako trmasto drži zvoka, ki ga je preigraval že na začetku svoje kariere.
Je pa zato Wasting Light povsem spodobno rockersko razbijanje, kjer so kljub vreščečim vokalom v ospredju melodije; v Dear Rosemary celo slišimo melodijo iz Steady As She Goes. Med skladbami na poskok je zagotovo med bolj simpatičnimi Arlandria, These Days in Walk spominjata na njihove bolj popovske izdaje, ki so jih praviloma spremljali že omenjeni šaljivi videospoti, medtem ko v I Should Have Known skoraj že spominjajo na Metallicine eskapade v devetdesetih.
Wasting Light je tako klasično rockerski izdelek, ki pa mu morda primanjkuje nekaj domišljije in drznosti. Analognemu snemanju navkljub.
