Filmski poet Andrej Tarkovski bi danes praznoval 80 let

"Moj glavni namen je snemati filme, ki ljudem pomagajo, tudi če kdaj povzročijo žalost," je povedal ruski režiser, pisec in filmski teoretik.

Filmski ustvarjalec, ki ga je švedski kolega Ingmar Bergman označil za najpomembnejšega režiserja svojega časa, se v zgodovino sedme umetnosti ni zapisal zaradi velikega števila posnetih filmov, temveč zaradi edinstvenega jezika v njih. Njegov seznam del med drugim vključuje biografsko dramo o slikarju 15. stoletja Andreju Rubljovu, delno avtobiografsko dramo Zrcalo, fantazijsko dramo Stalker, zunaj njegove domovine pa si ga je največ gledalcev zapomnilo po njemu najmanj ljubem delu, Solaris. Zaradi pljučnega raka je umrl konec leta 1986, kljub temu pa so se po smrti razširile govorice, da je v resnici za njegovo smrt kriva tajna služba KGB, ki se ga je lotila zaradi domnevne protisovjetske propagande. Domovina ga je tudi sicer v času njegovega življenja tako ali drugače zavračala.

Od klavirja do francoskega novega vala Kot deček, ki je odraščal v ruskem mestecu Jurevec, je bil priljubljen, družaben in je, kot so se pozneje spominjali njegovi prijatelji iz otroštva, hlepel po pozornosti. Že kot otrok je razvil ljubezen do glasbe, igral je tudi klavir, in umetnosti, po srednji šoli pa je začel študirati arabščino, ki je nikoli ni dokončal. Odločil se je, da se želi izšolati za filmskega ustvarjalca.

Medtem ko je v Sovjetski zvezi pred letom 1953 nastalo malo filmov, so se v istem desetletju njene meje odprle tudi za priliv tujih filmov, literature in glasbe, kar je nadobudnemu režiserju omogočilo, da se je spoznal s tujimi filmskimi ustvarjalci. Kot ene najpomembnejših vplivov na svoje delo je pozneje denimo naštel režiserje, kot so Robert Bresson, Igmar Bergman, Akira Kurosawa, Michelangelo Antonioni, Luis Buñuel in Jean Vigo. Ko se je spoznal s francoskim novim valom, je dodobra vsrkal tudi avtorsko teorijo, ki zagovarja stališče, da film vedno odraža režiserjevo ustvarjalno vizijo in da so režiserji absolutni avtorji svojih del. V enem od intervjujev je pojasnil, da je namen umetnosti samemu umetniku in njegovi okolici pojasniti, za kaj človek živi in kaj je pomen njegovega obstoja. Če odgovor ni možen, je po njegovo važno, da se o tem vsaj sprašuje.

Terminator podira meje Kot rečeno, se zgodovina filma Andreja Tarkovskega spominja po edinstvenem filmskem izrazu, ki ga zaznamujejo zelo dolgi kadri, vprašanja metafizike, simbolika podobe izjemne nadrealistične lepote ter ponavljajoči motivi sanj, spominov, otroštva in vode v kombinaciji z ognjem. "Kar me zanima, niso simboli, temveč podoba sama. Ena podoba ima neomejeno število možnih interpretacij. V podobi se nahaja zavedanje neskončnosti, večnost znotraj omejenega, duhovno znotraj stvari … Bistva podobe se ne da opisati z besedami, saj vedno vključuje neskončnost."

In še zanimivost: čeprav je preziral popularno kinematografijo, je pohvalil znanstvenofantastično uspešnico Terminator, saj naj bi ta po njegovem mnenju napovedovala prihodnost in z vprašanjem odnosa človeka in njegove usode premikala meje filma kot umetnosti.