"Dobro se počutim v svoji koži, a ne zaradi lepote"

Pravi, da je zgodba o mladi Gelsomini, ki s sestrami in očetom živi v popolnem stiku z naravo in živalmi – vse dokler reda ne zmoti prihod mladeniča Martina –, ganljiva …

Lepa Umbrijka je odigrala že skoraj vse – bila je zdravnica, svetopisemska vlačuga, stripovska Kleopatra, kibernetična dvorna dama, žrtev posilstva ... Odigrala je že skoraj vse, in to – glede na dozdajšnje zapise kritikov – prepričljivo. "Za moj značaj je bistveno, da tisto, kar si zaželim, tudi dobim. Prave vloge, na primer. Nekdo mi je dolgo nazaj rekel, da je v igralcih več spečih princes in da se vsakokrat, ko igramo katero od vlog, ena od njih prebudi. V človeku je vse. Brezno brez dna. Samo dovolj časa mora brskati."

Navdih najde pri ženskah Belluccijeva ne skriva, da se bolje počuti v rokah režiserk kot režiserjev: "Ženske me navdihujejo, ne moški. Najraje sem v njihovi družbi, z nekaterimi prijateljicami sem povezana vse od mladosti, in rade se imamo. Moški zame ostajajo neznanka. Sem sredi štiridesetih, z dvema otrokoma, a ne morem reči, da jih poznam ... Ženske so sinonim za prijateljstvo, sodelovanje, empatijo.

Moških sicer ne sovražim, a ves čas imam občutek, da jih moram preučevati. Zavezništvo med ženskami je nekaj, kar mi daje moč." Kaj pa moško? Svojega bodočega moža Vincenta Cassela je leta 1996 spoznala na snemanju filma L'appartement. "Vedno se zaljubljam v moške, s katerimi se moram boriti – skušam jih nadvladati, a si hkrati želim biti nadvladana. Moj partner mora biti trden, neodvisen in nekako mi mora dati vedeti, da lahko živi tudi brez mene. Če začutim, da me moški preveč potrebuje, se začnem dolgočasiti." Zato pa ji gredo na živce tiste ženske, ki se ves čas trudijo za pozornost moške družbe. "Vidim jih, kako priskakljajo v službo, se ves čas smukajo okrog nadrejenih, v resnici pa so puste in zdolgočasene. Navadno tudi niso med najbolj nadarjenimi za poklic, ki ga opravljajo."

Lepa pravnica, nepozabna Malena Monica je v Perugii študirala pravo. Pred tem je v rojstnem mestu Castello, Monica je letnik 1964, obiskovala klasični licej, in pravi, da je še danes hvaležna staršem, da so jo usmerili v študij klasičnih jezikov in literature. "Ob neki priložnosti me je očetov kolega vprašal, ali bi nastopila na lokalni modni reviji, in tako se je začelo. V letu, dveh sem se prek Milana prebila do Pariza in New Yorka. Nisem bila ravno visoka, a vseeno dovolj, in v poplavi takrat že modnih anoreksičnih deklet so me stilisti jemali kot posebnost. Čeprav so me težko oblačili, na mojem telesu so bili namreč zaradi mojih nepravilnih mer vsi razporki še enkrat večji kot sicer ... Veliko sem pozirala za naslovnice in nihče ni videl, da zadaj nisem imela zaprte zadrge. Ko je mladenka lepa, se vrata odprejo sama. A samo za nekaj časa. Iz tujine sem se pogosto vračala domov, v Castello, moje srednjeveško mestece. Tu sem se počutila varno."

"Dobro se počutim v svoji koži, toda ne zaradi lepote," zavrača nenehne komplimente. "Poznam veliko strašno lepih ljudi, ki imajo grozljiva življenja, ker so nezadovoljni s seboj. Ne gre za to, kakšen si videti, temveč za to, kako se v svojem telesu počutiš. Imam srečo, da sem vse življenje deležna ogromno ljubezni, tako v družini kot pri drugih." Po Maleni in Nepovratnem se zaveda, da bo težko dobila dobro vlogo, ki ne bo v fokus jemala samo njenega telesa. Čeprav ima rada goloto, je ta zanjo nekaj najbolj naravnega. Toda želi si še novih, drugačnih izzivov: "Poglejte, koliko filmov je bilo v zadnjem desetletju namenjenih najstnikom. Kako naj znotraj tega najdem vlogo zase?!" Morda bo v prihodnosti na velikem platnu portretirala Sonio Gandhi. Ampak za nas bo vedno ostala nedostopna, poželjiva Malena.