Bad Religion

TIP: Kar težko je razumeti, kako lahko botri in legende melodičnega punka tako grdo cepnejo pri izvedbi.

Bad Religion so ena največjih in morda celo najvplivnejša ameriška punk skupina. Bili so daleč prvi punk bend, ki se ni branil čistih, vendar ne nujno tudi komercialnih pop harmonij, ter pri tem ostal žanrsko korekten. Bend je že na začetku osemdesetih v oster punk/hardcore špon zelo vešče vpletel izrazite melodije, nalezljive refrene, bogata večglasja in pop melodiko. Več kot desetletje kasneje so Bad Religion formulo melodičnega punka pripeljali do vrhunca. In prav vsi današnji ameriški punk so vsaj nekaj vzeli od Bad Religion.

Konec devetdesetih so Bad Religion poskušali nekako razširiti svoj izraz. Prav tako pa so v tistem času naredili čuden deal z velikanko Sony, zaradi katerega so bendu mnogi očitali, da se je prodal. No, kakšnega groznega komercialnega uspeha pa bend tudi v časih, ko je snemal za velikanko, ni dosegel.

Tudi na aktualnem albumu New Maps Of Hell, ki je sicer že njihov štirinajsti po vrsti, Bad Religion nekako nihajo med obujanjem svojega starega sloga, polnega melodičnosti, naelektrenosti, močnih refrenov in izrazitih večglasij ter malce bolj sodobnimi prijemi, ki variirajo od čiste pop rock forme do skoraj metalurških nažiganj. Pri tem pa bend nekako ne doseže nivoja, napetosti, jasnosti in barvitosti, kakršno je imel pred desetletjem in več. Skladbe sicer sploh niso slabo zastavljene. Problem pa nastane pri poudarkih, ki so pri tako enostavno zastavljeni glasbi bistvenega pomena. Prva in najbolj katastrofalna napaka je produkcija, ki je na zunaj zelo moderna, dejansko pa je naravnost šlampasta. Tako bend v uvodni skladbi povozi solo vokal do te mere, da se še komaj razume besedilo. To hudo napako bend ponovi še nekajkrat. Tudi sami instrumenti so slabo in nejasno posneti. Velikokrat je potrebnega precej napora, da razbereš, kdo igra kaj. Celotna zvočna slika pa je malce zatemnjena in bolj ali manj povsem zapacana. Vse to zelo zatolče sicer še vedno hudo energične skladbe. Tako boste predvsem zaradi slabega zvoka potrebovali kar nekaj poslušanj, da boste našli nekaj sijajnih riffov in kitarskih dialogov ter ugotovili, kako dobro se skupina spet poigrava s spremljevalnimi vokali.

Škoda, kajti New Maps Of Hell je sicer dobro zamišljena plošča - in to tako vsebinsko kot tudi glasbeno. Bad Religion v besedilih še vedno razmišljajo o osebni odgovornosti za spreminjanje družbene situacije, kot tudi o socialni nepravičnosti. Prav posebna pa je njihova tokratna kritika "Novih ZDA". Ampak vse skupaj je tako slabo izpeljano, da je bendu kljub nekaj zelo dobro napisanim skladbam kar težko še naprej verjeti. Žal!