Air

TIP: Fantastično popolna poteza, ki jo gre razumeti tudi kot dokončen "obračun" z vsemi alternative klišeji.

Francoski duet Air, ki ga sestavljata Nicolas Godin ter Jean-Benoit Dunckel, velja za enega najbolj drznih in drugačnih modernih alternative bendov. Leta 1998 sta z odličnim prvencem Moon Safari na takrat povsem "kitarsko zastrupljeno" indie sceno vnesla obilo skoraj technoidnega elektronskega naboja ter nesramno ležernega groovea, ki je bil že ne meji ambientalne brezkončnosti. A kljub vsemu sta Air zvenela indie kot le malokdo. Plošča je sprožila pravo malo revolucijo, ki pa je, roko na srce, z izjemo kakšnih Radiohead v povsem drugačnem kontekstu, nihče ni znal prav nadaljevati oziroma nadgraditi. Pa tudi sama Air po tem albumu nista ostala na mestu. Leta 2000 je namreč sledil soundtrack Virgin Suicides, na katerem sta Air pokazala mračno, če že ne kar morbidno stran svojega ustvarjanja.

Nekakšna druga prelomnica v karieri benda je bil naslednji, "pravi" album 10,000Hz Legend (2001), na katerem se je duet precej približal bolj kitarskemu indie zvoku, čeravno je v njuni glasbi ostala tudi obilica subtilne elektronike in skoraj "filmskih" prijemov. S tem albumom sta Air ponovno doživela ovacije večine indie rock kritikov, dejstvo pa je, da ta plošča, kot se je kasneje izkazalo, ni bila več tisto pravo, čeravno je bila z vidika njunega dotedanjega ustvarjanja nekaj posebnega. Vendar Air sta bila ne tem albumu preprosto preveč sredinska, da ne zapišemo ravno "britanska"

V luči dejstva, da od Air nikoli ne boste dobili dvakrat enakega, ali pa tudi v luči tega, da mogoče 10,000Hz Legend kljub vseh hvali ni bil tisto pravo, je sledil album Talkie Walkie, ki je bil, bolj kot karkoli drugega, študija - tako njune lastne preteklosti, kot tudi povsem novih prijemov.

In tu nekje pridemo do njunega najnovejšega albuma Pocket Symphony, ki je utelešenje vsega tistega, o čemer sta Air razmišljala na Talkie Walkie. In še veliko več! Air tokrat predstavljata ultra-eklektičen album, ki je spet prefinjeno elektronski in poln tistega tipično francoskega zleknjenega šarma. Za razliko od vsega, kar sta prej naredila Air, pa Pocket Symphony ni alternative plošča. Zaradi sugestivnosti jo lahko označite kot najboljšo glasbo za film, ki ne bo nikoli posnet. Zaradi pisanih in prostranih zvokov jo lahko imenujete ambientalna plošča, in to v smislu grajenja vzdušja, kot je to počel Brian Eno. Nenazadnje ji lahko zaradi čudovito hipnotične trip ritmike in izjemnih vodilnih tem rečete tudi pop ali celo etno pop art plošča, saj se duet ne brani niti latentnih japonskih harmonij in celo tamkajšnjih instrumentov.

Za razliko od predhodnika Pocket Symphony ni eksperiment, ampak hudo premišljena, občutena in dorečena plošča, na kateri sta Air zrušila še zadnje žanrske omejitve in predstavila čudovito sožitje zvokov, ki se mu preprosto reče dobra in brezčasna glasba. Za bonus pa na albumu gostujeta še izvrstna Jarvis Cocker ter Neil Hannon.

Pocket Symphony je "večna godba", ki je daleč na današnjo hit logiko, alternative klišeji in vsemu ostalimi (nepotrebnimi?) glasbenimi predalčki. Skratka, čisti zvočni užitek.