SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rok Biček: Upam, da bo kmalu minilo

4

termometer

 | Foto:
Režiser, čigar prvenec Razredni sovražnik je letos obveljal za ultimativnega zmagovalca Festivala slovenskega filma, pravi, da se veliko udobneje počuti za kamero.

To, da je na odru portoroškega Avditorija Rok Biček prejel vesno za najboljši celovečerni film, ni bilo veliko presenečenje – navsezadnje se je novo zmagoslavje napovedovalo že z uspehom v Benetkah. A tega ni okronal le z vesno za najboljši film, žirija Festivala slovenskega filma je Razrednemu sovražniku podelila tudi nagrado za najboljšega glavnega igralca (Igor Samobor), stransko igralko (Nataša Barbara Gračner) ter najboljšo fotografijo in kostumografijo. Osemindvajsetletni režiser, ki je z raziskovanjem težavnih blodnjakov v družini v svojih dosedanjih študentskih filmih Družina (2007), Dan v Benetkah (2008) in Lov na race (2009) navdušil različne festivalske žirije, se je tokrat podal v šolo – kljub temu pa je še vedno ostal zvest odkrivanju kompleksnosti medčloveških odnosov. Z njim smo se pogovarjali na zadnji dan Festivala slovenskega filma, le nekaj ur preden je izvedel, kolikokrat se bo moral zvečer prikloniti festivalskemu občinstvu.

Vse, kar se je zgodilo v Benetkah, ste že imeli čas premleti, zdaj pa ste film predstavili tudi domačemu občinstvu, tako v Portorožu kot v Koloseju.

Vsega skupaj nisem pričakoval. Je bil pa sprejem filma tudi za organizatorje v Benetkah presenečenje – njim je bil seveda všeč, niso pa pričakovali, da ga bodo tako dobro sprejeli tudi ljudje.

Mednarodno občinstvo se je na film odzvalo malce drugače kot naše. Kljub temu da gre za dramo, so se naši krohotali bolj kot Italijani. Tudi v Koloseju je bil film drugače sprejet kot na FSF. Po eni strani je stresno hoditi na svoje projekcije, po drugi strani pa nujno. V Koloseju sem šel po okoli sedmih minutah do operaterja in rekel, ali lahko okrepi zvok, ker se ni nič slišalo. V Cannesu je za sedem minut zmanjkalo elektrike – tudi tam sem šel do operaterja, a ga sploh ni bilo noter. Selektorji so že začeli hoditi ven. Srečo sem imel, da so ti iz Benetk ostali notri in si film ogledali do konca.

Težave z zvokom so bile tudi tu, v Portorožu. Če nisi zraven od A do Ž … Nekateri režiserji sicer redno hodijo na svoje projekcije – vem, da je Okorn hodil v Kolosej štet ljudi …

Kar naenkrat ste deležni ogromno pozornosti. Kako se soočate s tem?

Težko. To je zame prvič. To bi takoj zamenjal za kaj drugega, vem pa, da je to del vsega skupaj. Nisem navajen – navajen sem biti na drugi strani kamere. Upam, da bo zdaj minilo.

Pa se morda bojite, da bi po tolikšen uspehu in medijskem direndaju občinstvo pri naslednjem filmu od vas pričakovalo preveč? Včeraj mi je pisal Jure Henigman in povedal, da se boji iti v kino, ker je po taki reklami na koncu vedno razočaran. Tokrat ni bilo tako. Je pa to dvorezen meč, ljudem začneš iti zaradi tega tudi na živce. Na koncu je navsezadnje vse odvisno od tega, ali bodo ljudje ta film sprejeli ali ne. Če ga, potem je vse pozabljeno.

Od konca postprodukcije filma je zdaj minilo že kar nekaj časa. Koliko napak ste v filmu že našli?

Za nekatere vem že od snemanja. Ko pride ta del film, bi se rad skril pod stol – točno veš, kjer si ga polomil. Že na snemanju si vedel in si želel popraviti, vendar nisi, ker ni bilo časa. V vseh mojih filmih so taka mesta. In vedno bodo.

Film temelji na resnični zgodbi, ki se je zgodila že pred mnogo leti. Kako ste si vse dogajanje interpretirali takrat?

Takrat sem bil star 15 let. Na premiero Razrednega sovražnika v Koloseju so prišli nekateri od teh resničnih akterjev. Eno od deklet mi je povedalo, da je zdaj po desetih letih popolnoma na strani učitelja. Takrat, ko se je to zgodilo, pa je bila del razreda, ki se je upiral. Perspektive so se popolnoma obrnile.

Sam sem bil takrat v šoku – to se je namreč zgodilo mesec po začetku šolskega leta, v obdobju, ko si fazan in se ti vse zdi strašno. Na začetku mi ni bilo nič jasno, nihče ni vedel, kdo je kriv. Zato se tudi v filmu nismo spuščali v samomorilkino zgodbo. Po eni strani zaradi etično-moralnih vzgibov, po drugi pa se nismo imeli na kaj opreti, navsezadnje tudi njeni sošolci niso vedeli nič. Ravno ta misterij pomaga pri grajenju zgodbe. Tudi preostali liki močno temeljijo na resničnih likih, prav tako nekateri dogodki, na primer hobotnica, bruhanje, ko učitelj med uro ugasne radio, radijska oddaja, sveče – vse to se je v resnici zgodilo.

Film se ne postavi na stran dijakov ali stran učiteljev. Je bilo težko ostati objektiven?

Ko je bil scenarij napisan, sem bil oboževalec učitelja. Dijaki so se mi zdeli totalni kreteni. Po tem, ko sem spoznal svoje igralce, sem se vanje zaljubil, ugotovil, da sem jim delal krivico, ter se poistovetil z njimi. Hvala bogu sem pred snemanjem vendarle ugotovil, da je za film najboljša sredinska pot. Ko bi se opredelil, bi ponudil neka vrednotenja, ki niso življenjska. Črno-bela vrednotenja niso življenje, nas je pa zanimalo življenje.

Ste pa mladim igralcem v resnici zelo malo povedali o njihovih likih, dali ste jim možnost, da jih zgradijo sami, pri tem pa ste jim tudi pomagali. Ste se za to taktiko odločili, ker gre za razmeroma neizkušene igralce, boste to metodo dela nadaljevali?

Mislim, da je vse šlo z roko v roki. Spraševal sem se, kako z njimi delati, saj so bili tako mladi in brez konkretnih igralskih izkušenj, imajo pa seveda določene življenjske izkušnje. Te sem želel uporabiti in jih pretopiti v to, kar smo v filmu potrebovali. Zato sem jih moral dobro spoznati: oni so mi morali zaupati, na neki točki snemanja pa sem to zaupanje zlorabil. To, kar so mi povedali, sem si zapomnil. Ko smo na snemanju prišli do zahtevne točke, bi se lahko ustavil, a sem šel naprej. Te bonuse, ki sem jih dobil na vajah, sem izkoristil. Zanje je bilo to zelo težko. Natanko sem vedel, na kaj moram pritisniti. Prizori, ki so jih naredili na tak način, so bili presežki. Sicer jim tega ne bi uspelo odigrati.

Zgodbe za prihodnje projekte še nimam popolnoma izoblikovane, razmišljam pa o tem, da bi spet delal s kombinacijo naturščikov in profesionalnih igralcev. Tovrstno delo je zanimivo – delaš na tak način, da voziš slalom.

Pa ste imeli zaradi svojih metod kdaj občutek, da ste preveč brutalni?

To so čutili, meni se je zdelo normalno (smeh). So se pa zgodili takšni trenutki. Predvsem z Mojco, ki jo igra Doroteja (Nadrah). V filmu joka dvakrat, na snemanju pa je jokala kar naprej. Za določen prizor sem namreč želel doseči, da je popolnoma zabuhla, napol odsotna. Zato sem jo mučil v vsaki od scen, popolnoma se je razjokala. In ko je ona ta jok že iztrošila, smo snemali naprej – zame je šele takrat postalo uporabno. Zaradi te metode je imela za sabo predzgodbo, zato pravzaprav sploh ni igrala.

Poudarek smo dali bližjim planom, zaradi česar objokane oči pridejo bolj do izraza.

S temi bližnjimi plani pa ste dosegli tudi občutek klavstrofobije – ujeli ste občutke obupa, žalosti, frustracij in jeze, ki so strašili znotraj zidov šole.

Da, klavstrofobija je bila moj in snemalčev cilj, zaradi česar smo snemali v cinemascopu – bližnje plane z močnejšimi lečami ravno z namenom, da izoliramo vsakega posameznika, da pridemo do njegove notranjosti. Kot nasprotje temu zadnji prizor predstavlja osvoboditev od štirih sten. Dijaki so spuščeni naprej v življenje. Gre za nekakšno metaforiko.

Nisem simbolist, sem se pa z metaforiko pri tem poigraval. Všeč mi je, da kot režiser delaš še nekaj, kar je samo zate, za tvoj užitek.

Pa so se zaradi različno izkušenih igralcev na snemanju kdaj pojavila trenja?

Pred snemanjem Samoborja in dijakov nisem nikdar soočil. Prvič so se videli na svoj prvi snemalni dan. Želel sem, da dijaki z njim ne bi stkali prijateljskih vezi.

Že tako ali tako je imel Voranc (Boh, v filmu Luka, op. p.) težave s tem, da ga je moral udariti. Mogoče se komu spet sliši brutalno, ampak s tem igralcem sva se ravno zato na vajah dvakrat stepla. Rekel je namreč, da on človeka ne more udariti in da ga tudi ne bo. Na vajah in pred snemanjem sem ga začel provocirati, da bi me udaril in da bi mu dokazal, da lahko udari. Toliko časa sem mu na lahko dajal klofute, da me je na koncu pošteno udaril. Na snemanju pa vendarle, čeprav mu je Igor rekel, naj ga udari, tega ni storil. Na koncu ga je samo odrinil.

Če želiš igralca spraviti v želeno stanje, moraš tvegati, da dobiš po gobcu. Nikoli ga nisem toliko udaril, kot je on potem butnil mene.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin