Podelitev je med drugim zaznamovala množica televizijskih obrazov, voditeljska dvojica, predvidljivost in kakopak - "zgodovinski trenutek" prve ženske nagrajenke za režijo.
Nedeljska podelitev oskarjev je bila brez dvoma ena od najbolj nezanimivih v zadnjih letih. Organizatorji so se sicer trudili (po svoje), saj so na oder postavili Steva Martina in Aleca Baldwina, ki sta svoji vlogi odigrala dobro, a sta bila vseeno nekako premalo izkoriščena. Na seznamu zvezdnikov, ki so se letos pojavili na odru, je bilo kar nekaj obrazov, zelo znanih tudi ali predvsem po svojem televizijskem delu – Tina Fey iz uspešne humoristične serije 30 Rock, Steve Carrell iz Pisarne, Jason Bateman iz Odbite rodbine, Miley Cyrus iz Hannah Montana, Sarah Jessica Parker iz Seksa v mestu, Neil Patrick Harris (Kako sem spoznal vajino mamo) je poskrbel za otvoritveno točko, da ne omenjamo najlepšega od bratov Baldwin (Aleca, seveda), ki je zadnja leta najbolj prepoznaven po seriji 30 Rock. Nenazadnje je tudi Mo'Nique, ki je prejela oskarja za najboljšo stransko vlogo v drami Precious, bolj znana kot komičarka in gostiteljica oddaje The Mo'Nique Show. Manjkalo ni niti priljubljenih najstniških zvezdnikov (Kristen Stewart, Taylor Lautner, Zac Efron), s katerimi so bržkone hoteli pred televizijske ekrane privabiti tudi mlajše občinstvo.
"Napočil je čas ..."
Glavna zapuščina letošnjih oskarjev pa ostaja opevani "zgodovinski trenutek", ko je nagrado za najboljšo režijo prvič kdajkoli prejela ženska. Barbra Streisand, ki je tudi sama že stala za kamero (Yentl, Princ plime – slednji je dobil celo sedem nominacij za oskarja, tudi za najboljši celovečerec, a ne za režijo), je na odru po odprtju ovojnice najprej slovesno rekla, da "je napočil čas", kar je že samo po sebi pričalo, da je kipec pripadel Kathryn Bigelow. No, Bigelowova je pravzaprav zmagala, saj so letos za razliko od preteklih dveh desetletjih podeljevalci nagrad znova govorili "in zmagovalec je" namesto "in oskarja dobi". Akademija razloga za spremembo ni navedla.
Vojna v Iraku proti vojni na izmišljenem planetu
Kathryin Bigelow je prevzela tudi oskarja za najboljši film, a enkrat za spremembo je lovorika za režijo zasenčila vse ostale, pa čeprav je najmanj dobičkonosen film med nominiranci spodnesel najbolj dobičkonosnega vseh časov. Za nameček oba filma govorita o vojni, le da je bil en posnet zelo realistično in brez olepšav, drugi pa je visoko estetiziran, domišljijski in večinoma posnet pred zeleno steno. Prvi šokira in presune, drugi očara in osupne. Dvomim, da je hotela Akademija s tem poslati kakšno omembe vredno sporočilo.
Želje po izpostavitvi večjega števila filmov, tudi takšnih, ki ožjega izbora ne bi videli niti od daleč, je dosegla že z razširjeno kategorijo najboljših filmov, pa čeprav ji ravno letos tega ne bi bilo treba, saj bi se Avatar tako ali tako znašel v ožjem izboru.
Tudi "zgodovinski trenutek" ne more rešiti predolgega večera
Nagrada za prvo žensko režiserko je bila res dobrodošla, saj bi dokaj dolgočasna prireditev brez nje spolzela mimo v predvidljivem toku, tako pa so lahko naslovnice naslednji dan polnili stavki o zgodovinskem trenutku ravno ob dnevu žena. Kathryn Bigelow je samodejno postala ikona, ta trenutek pa bi si v živo mogoče ogledalo več ljudi, če se prireditev ne bi znova zavlekla prek treh ur. Organizatorji se bodo morali še bolj potruditi, če bodo hoteli privabiti in obdržati gledalce tega najbolj bleščečega večera v Hollywoodu, ki že leta vztrajno izgublja gledalce.
2
