SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Skyfall

4

termometer

Zahvaljujoč izvrstni igralski zasedbi, suvereni režiji, brezhibni fotografiji in prizemljenemu scenariju je Skyfall ena najboljših (in najbolj izstopajočih) bondiad vseh časov.

Petdeseti obletnici Bondovega prvenca primerno so nam ustvarjalci najnovejšega filma o tajnem agentu 007 pripravili prijetno presenečenje – razkošno zabavo, ki pa je veliko več kot to. Ključni elementi, značilni za najdaljšo in najuspešnejšo franšizo vseh časov, so sicer tu, toda v nasprotju s prejšnjimi filmi se Skyfall ne zanaša na preverjeno akcijo in humor – Sean Connery bi vzkliknil: "Saj se hecate!" –, pač pa izkoristi nekatere kakovosti, ki smo jih v zadnjih, ne bodimo malenkostni, desetletjih pri filmih o Bondu pogrešali, izjema je Casino Royale. Kakovosti, ki naredijo dober film, najsi gre za film o Bondu, Sherlocku Holmesu ali princesi Diani, če poskušamo ostati v britanskih okvirih.

V britanskih okvirih ostaja tudi Bond – še vedno v službi njenega veličanstva, še vedno pod poveljstvom odločne M (Judi Dench) in še vedno z dovoljenjem za ubijanje. Ki se lahko uporabi tudi proti njemu, kot se to zgodi na začetku filma Skyfall, ko ga po impresivnem zasledovanju po strehah istanbulskega bazarja in po ukazu M po nesreči ustreli agentka Eve (Naomie Harris). Skupaj z Bondom izgine tudi ukraden trdi disk s seznamom tajnih agentov, ki se ga polasti skrivnostni Silva (Javier Bardem), zlobni kiberterorist s slo po maščevanju. Silvin napad na štab britanske obveščevalne službe MI6 prisili Bonda k vrnitvi med žive in v lov na storilca, ki znamenitega tajnega agenta vodi prek Šanghaja in zapuščenega mesta "duhov" ob obali Macaa na Kitajskem do domačega britanskega ozemlja (in podzemlja), kjer se dogaja skoraj celotna druga polovica filma.

Bond se je vrnil. V velikem, predvsem pa drugačnem – temačnejšem, bolj brutalnem, manj šaljivem – slogu, kar lahko nekaterim gledalcem predstavlja težavo. Če so bili prejšnji filmi, še posebej tisti s Pierceom Brosnanom, kombinacija modnih revij, turističnih oglasov in računalniških iger, je Skyfall luciden akcijski triler, ki poskuša razložiti stanje današnjega sveta in nevarnosti, ki nam v teh negotovih in nelagodnih časih pretijo, pri tem pa ne beži od moralnih vprašanj (zakaj potrebujemo agente 00?), ki so jih prejšnje bondiade preprosto odmislile.

Skyfall nas preseneti tudi z izjemnim čustvenim nabojem, ki smo ga pri franšizi prvič zasledili pred šestimi leti v prav tako odličnem filmu Casino Royal – prvem poskusu upodobitve resnejšega Bonda, Bonda iz mesa in krvi, Bonda s številnimi značajskimi napakami in vrlinami, ki presegajo strast do lepih deklet in martinijev. To, kar sta bila Batman: Na začetku in Vitez teme med filmi o Batmanu, sta Casino Royale in Skyfall med filmi o Bondu, medtem ko je scenaristično nedodelan in površno posnet Kvantum sočutja, predzadnji film o tajnem agentu 007, najbolje odmisliti.

Stalnici zadnjih treh filmov sta odlični Daniel Craig, brez dvoma najbolj fizičen in ob Seanu Conneryju tudi najprepričljivejši Bond vseh časov, in oskarjevka Judi Dench v vlogi Bondove nadzornice M, za katero je to že sedmi film v seriji. Craig in Dencheva imata oporo v izjemni zasedbi karakternih igralcev, med katerimi pusti še posebej močan vtis Javier Bardem v vlogi nastopaškega Silve, ki za spremembo ne želi zavladati svetu, pač pa ga pri njegovih dejanjih vodijo veliko jasnejši in bolj osebni motivi. Filmi o Bondu so tako dobri, kot je dober njegov nasprotnik, in Silva je eden boljših, predvsem po zaslugi vživete igre Bardema, ki nas je pred leti navdušil v podobno nepozabni vlogi Antona Chigurha v trilerju Ni prostora za starce, za katero je bil zasluženo nagrajen z oskarjem. Vrhunce filma predstavljajo soočenja med Bondom, Silvo in M, njihovi verbalni spopadi pa so veliko razburljivejši od akcijskih prizorov, naj so ti še tako impresivni. Ali kot v nekem trenutku pravi Silva: "Vsi ti fizični obračuni so tako dolgočasni!"

Tega se je očitno zavedal tudi režiser Sam Mendes, oskarjevec, ki nas je leta 1999 očaral s svojim celovečernim prvencem Lepota po ameriško. Skyfall je njegova Lepota po bondovsko – avtorski film, preoblečen v akcijski spektakel. Da gre za tehnično najbolj izpopolnjen film leta, niti ni presenečenje, če vemo, da mu je k sodelovanju uspelo pritegniti največje mojstre svoje obrti, kot sta skladatelj Thomas Newman in direktor fotografije Roger Deakins, ki mu je uspelo z digitalno kamero zajeti nekatere najčudovitejše podobe v zgodovini Bonda. Pohvale si zaslužijo tudi ustvarjalci posebnih učinkov, ki se v nasprotju z Deakinsom pri snovanju akcijskih prizorov niso zanašali na digitalno tehnologijo, pač pa so želene rezultate dosegli z uporabo maket in gradnjo resničnih prizorišč, kar pripomore k njihovi pristnosti. Skyfall je film, ki izkoristi prednosti "zastarelih" metod in jih nadgradi s tistim najboljšim, kar nam ponuja sodobna tehnologija.

Razvrščanje filma Skyfall v franšizo glede na njegovo kakovost je težavno, toda sladko opravilo – težavno zato, ker ima vsaka generacija svojega najljubšega Bonda, tako film kot tudi igralca, ki je tajnega agenta upodabljal, sladko pa zato, ker se Skyfall in Craig v obeh kategorijah uvrščata v sam vrh. Po petdesetih letih franšize lahko zapišem, da se še nikoli nisem bolj veselil naslednje Bondove pustolovščine.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin